Objavil/a: Matej Ogorevc, ponedeljek, 5. februar 2024, ogledov: 770

Po količini prometa na cestah se vidi, da je dan kljub temi še v polnem zagonu, zato se nas na začetku nabere komaj za en avto. Marjana se odloči, da bo počakala drugo ekipo, Boris, Janez in Žiga pa v nahrbnike spakiramo minimalno opreme ter krenemo na pot. Po prvih podatkih naj bi šlo za dve tuji osebi češke narodnosti, ki naj bi bila dobro opremljena in nepoškodovana, a sta obtičala v temi malo pod bivakom pod Skuto.

Za avtom se pripeljemo čisto do konca ceste V Koncu in ura ravno odbije sedem zvečer, ko zagrizemo v klanec proti Žmavcarjem. Še nismo mimo dveh serpentin, ko s sebe že odvržemo skoraj vse sloje oblačil. Večer je topel, jasen in popolnoma brez vetra. Hitimo v klanec, pot nam je dobro poznana, nekajkrat pa moramo le postati, saj stopinje zavijejo nekam s poti, kar nam je malce čudno, ampak malo višje vedno pridejo nazaj. To nakazuje, da sta verjetno šla po GPS sledi in ne po "dokaj" uhojeni poti.

V gozdu je snega komaj za vzorec, višje pa ga je tudi že kak meter. Poskušali smo vseskozi slediti njunim stopinjam, da morda ne bi šli mimo. Prebijanje čez delno zasneženo ruševje je naporno in že tam se nam je jasno, kje je razlog, da nista dosegla bivaka. Ravno ko se prebijemo čez rušje na prostrano melišče pod bivakom, Marjana po radijski zvezi sporoči, da je štiričlanska ekipa ravnokar krenila na pot za nami. Ko izpod vzhodne stene Velikega grebena zavijemo levo po melišču proti bivaku, glasno opozorimo na naš prihod in tako dobimo prvi glasovni stik s "ponesrečencema". Do njiju nas loči le še kakih petdeset metrov, ampak brez derez ne gre več. Podlaga se je v samo nekaj deset višinskih metrih spremenila v beton. Po nekaj minutah lahko po postaji sporočimo, da smo pri njima in da jih bomo opremili za spremstvo v dolino.

Punca je vidno vesela, da smo prišli do njih, medtem ko fantu pa zadeva ni čisto po godu. No, saj kdo bi mu zameril. Načrti za romantično noč so se zdaj dokončno razblinili. Ker sta opremljena s težkimi nahrbniki, zimska oprema pa ima že skoraj muzejsko vrednost, se odločimo, da ju bomo do mehkejše podlagi klasično varovali. To nam vzame malce več časa, ampak varnost je na prvem mestu. Obema dereze skorajda razpadejo, hitro pa je tudi jasno, da nista ravno vešča hoje z njimi, zato jima Boris in Janez sproti še sekata stopinje. Ravno ko smo nekako "s hudega ven", nas doseže še druga ekipa in takoj priskoči na pomoč.

Na izravnavi nekaj metrov nižje se malce okrepčamo in ponovno organiziramo. Sedaj ju navežemo na eno vrv in v spremstvu petih reševalcev vlakec počasi stopa v dolino. Dva odhitita naprej na potrebna mesta postavit vrvne ograje. Sedaj poteka zadeva veliko hitreje, ampak fant in punca pa sta čedalje bolj izčrpana, zato smo primorani narediti nekaj "poživitvenih" postankov. Na prvem skoku nas reši globok mehak sneg v bližnji grapi, ki ga z veseljem izrabimo za malce sankanja po zadnji plati. Na drugem si pomagamo z jeklenico, na tretjem pa je že postavljena vrvna ograja. V gozdu je hoja bolj ko ne samo še sprehod in dan se še uradno prevesi v četrtek, ko dosežemo avtomobile.

Češkemu paru še ponudimo prevoz do doma v Kamniški Bistrici, kjer imata parkiran avto, mi pa se odpeljemo nazaj na postajo. Čeprav je bil večerni sprehod daljši in strmejši, kot bi morda kdo načrtoval, smo vendarle vsi veseli, da se je vse dobro razpletno. Odpremo pivo in nazdravimo na uspelo akcijo ter na Rezijev rojstni dan. On pa ni edini, ki praznuje tisti dan. Praznuje tudi mladenič in verjamemo, da tega rojstnega dne zlepa ne bo pozabil!