Srčen prispevek za gorske reševalce iz Kamnika.
Prihaja pomoč, foto: Vladimir Habjan
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Irena Mušič Habjan, torek, 14. maj 2019, ogledov: 824

Čez Rigelj v dolino ali kako sta oče in sin dobila še en rojstni dan

V nedeljo, 12. maja 2019, je v Kamniku potekala že 22. ponovitev gorsko-kolesarskega krosa, kjer smo bili, kot že nekaj let doslej, prisotni kamniški gorski reševalci. Že zjutraj smo vedeli, da bo zanimivo, saj je bilo vreme tako kot v prejšnjih dneh deževno in je tako poskrbelo za blatno in drsečo progo. Ko je zjutraj Šerki določil nekaj reševalcev, ki bi v primeru intervencije odšli s tekme, smo se zasmejali in se spraševali, kdo bi v takšnem vremenu sploh hodil po hribih. A kot pravijo, se lahko zarečenega kruha največ poje.
Na tekmi res ni bilo dolgočasno, nekateri kolesarji niso bili najbolj spretni, padcev je bilo veliko, resne poškodbe pa, hvalabogu, ne. Članska tekma se je bližala koncu, ko dobimo sporočilo, da sta na območju Velike planine izgubljena oziroma zaplezana planinca. Hitro smo se odpeljali na društvo, vmes pridobivali informacije in podrobnosti in se odločali, kako se lotiti iskanja. In ko ima hudič mlade … Do grdega padca je prišlo tudi na tekmi, zato se je ena ekipa odpeljala na iskanje, druga pa nazaj v Kamnik. Kamniška ekipa je poskrbela za prenos kolesarja z odprto rano na boku, ostali pa smo prišli do informacije o lokaciji pogrešanih, ki je nakazovala, da naj bi se pogrešana nahajala le streljaj stran od nemarkirane poti, ki pelje čez Rigelj na Veliko planino, v steni nekje med Gabrsko pečjo in Šimnovim plazom. 

Na roko so nam šli žičničarji in nas z gondolo kljub močnejšemu vetru zapeljali na planino. Pot je na začetku še kazala sledi korakov naših ruskih izgubljencev, kasneje pa smo sledi na poti izgubili in začeli dvomiti o pravilnosti podatka o lokaciji. Sistem centra za obveščanje ga namreč pridobi na podlagi satelitov, ti pa se v strmem terenu lahko zmotijo. Da nismo že prenizko? Kaj, če sta že višje zavila bolj desno in se spuščala drugje? Odločili smo se vztrajati na poti v dolino, bližali smo se točki na zemljevidu, kjer naj bi oče in sin bila, ves čas smo ju klicali. Izkazalo se je, da se program, ki določi mesto pametnega telefona, ni zmotil. Naenkrat ju zaslišimo, na primernem mestu zapustimo pot in se približamo stenam na naši desni strani. Slišimo ju, vidimo ne. Matej ju zagleda kakšnih trideset metrov višje, direktno na vrhu skoka. "Sta v redu? Ne premikajta se, pridemo po vaju, zdržita še malo." Potrebno bo splezati do njiju. Kje? Poskusimo kar direkt, vendar ne gre. Z Matejem se začneva vzpenjati proti levi strani in računava na lep prehod nazaj v manjši graben. Mokre skale, trave, listje nama niso ravno v pomoč, povzpneva se dovolj visoko, da lahko prečiva desno. Začneva se spuščati po vrvi. Čudiva se, da ni nikjer stopinj, le kako sta se znašla v tem svetu? Po tridesetih metrih spuščanja sem pri njiju. Ležita na koncu zožanja, ki se konča s tridesetmetrskih padcem. Oče toži, da ima nogo, s katero je oprt v skalo, že čisto leseno, boli ga. Z desno roko drži sina, z levo se drži za palec debele veje, ki je preprečila najhujše. Pove, da sta prišla od zgoraj, na koncu padla, med zaustavljanjem se je poskušal večkrat neuspešno oprijeti vej, zadržala ga je zadnja.

Uredim si sidrišče, strah me je, da se ne bo ravno sedaj zgodilo kaj napačnega, zato zelo previdno prestavim šestletnega dečka z roba stene, prevzame ga Matej. Nadene mu pas in ga pripravi za spust. Medtem sam poskrbim za očeta, ga zavarujem. Dečka počasi spustimo, nato pride na vrsto še oče. Vse gre dobro, kmalu sva na bolj položnem terenu še midva. Irena, Vlado in Jernej poskrbijo za oba, premražena sta, lačna, žejna. Iz doline na pomoč pridejo tudi ostali. Imamo še eno težavo. Izgubljen nahrbtnik sive barve, ki se je po melišču skotalil v dolino, v njem pa vsi dokumenti, denar in telefon. Našel sem ga veliko nižje, kot smo sprva iskali. Vsi skupaj odidemo v dolino.

Marjan tako kot vedno poskrbi za naše želodce, okrepčata se tudi srečneža, še najbolj vesel je fant, ko v roke dobi čokolado. Ob slovesu je oče še vedno pretresen. Kako tudi ne, fantu je nehote priskrbel še en rojstni dan. Izlet, ki si ga bosta zapomnila za vse življenje. Mi zaključimo z analizo. Opravili smo dobro. Razmisliti pa bo treba, kaj storiti glede poti, na kateri nista prva, ki sta se izgubila. Turisti jo s pomočjo telefonov, vrisano na zemljevidu, brez težav najdejo na spletu. In seveda ne vedo, da ni označena, da ima veliko stranpoti, gamsjih stezic, ki peljejo v strme in nevarne dele pobočja nad dolino Kamniške Bistrice. Tokrat se je s pomočjo od zgoraj dobro izteklo. Pa naslednjič?

Zapisal: Tadej Trobevšek
Foto: Matej Bizjak, Tadej Trobevšek, Irena Mušič Habjan, Vladimir Habjan, Matjaž Šerkezi

Fotogalerija

Čez Rigelj v dolino ali kako sta oče in sin dobila še en rojstni dan



 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Kamnik, 2019