Objavil/a: Matjaž Šerkezi, sreda, 27. januar 2016
Pavle Šimenc (1937‒2016)Mengeš, 27. 1. 2016 - Tone Škarja: Pavleta sem poznal od nekdaj, saj sva bila bratranca, sošolca in potem soplezalca. Tam leta 1954 in 55 je bil glavni pobudnik za ustanovitev alpinističnega odseka v Mengšu, saj smo na občnem zboru kar skandirali "Hočemo odsek!", pa smo potem s posredovanjem predsednika Jožeta Muleja lahko leta 1956 šli h Kamniku. Pavle je bil na področju planinstva v dvojni vlogi: kot izredno delaven član društva, saj je delal udarniško od prve lopate do zadnjega strešnika Mengeške koče, hkrati pa moj soplezalec v kamniškem odseku. Pri sestopu s Planjave mi je na snegu Wissiakove grape zdrsnilo. Ujel me je z vrvjo, patetično sem se mu zahvalil s "Hvala, Pavle, življenje si mi rešil," nakar sem nazaj dobil lekcijo: "Kaj se pa zdaj greš; ali Ti mene ne bi ustavil?"
Hladnokrvna zanesljivost je bila Pavletova odlika. Če je kdaj okleval, je bilo to še pod steno - ko je zaplezal vanjo, je šlo do vrha. Kamniška smer v Koglu, Direktna čez ploščo v Skuti, Direktna v Štruci, Smer nad slapom v Planjavi in smer Šimenc - Škarja v Dolgem hrbtu so najlepši šopek težkih lepotic njegovega mojstrstva. Veliko zarezo v alpinizem mu je naredilo triletno služenje v vojni mornarici, a že prvi vzpon po vrnitvi je bil pete stopnje. Na kratko bi rekel, da je bil izredno žilav moški. Če zaokrožim z alpinizmom: bil je moj soplezalec v eni najtežjih smeri Kavkaza - Križu Užbe, in skupaj sva prva potegnila črto, ki je vodila proti vrhu leta 1965 nam še nesojenega Kangbačna v nepalski Himalaji.
Nedavno preminuli Metod Humar je bil drugi člen naše pogosto trojne naveze. Eden žilav realist, drugi nihajoč romantik. Nikoli nam ni bilo dolgčas, še pri skupnem skoraj poslavljanju od življenja v snežnem viharju Les Droitesa v Franciji ne. Logično, da je bil Pavle tudi gorski reševalec, in to precej dlje, kot je plezal; pravzaprav vse do usodne prometne nesreče pred dobrima dvema desetletjema.
Plezal je s srcem, zares je bil pa društveni delavec v domačem planinskem društvu. Delo pri koči, pri markiranju, organizaciji pohodov in prireditev; štiri leta je bil predsednik društva, dolga leta član upravnega odbora, pozneje pa je kot delovni predsednik energično vodil občne zbore.
Leta 1994 je na cesti doživel nesrečo - komaj je ostal živ. Bil sem priča, kako se je v bolnici izvil iz sence smrti, kako je potem hitro napredoval, se pobiral, kako se je pa napredek počasi ustavil in kako je bil prizadet, ko je spoznal, da kaj dosti več kot zmerno hoditi po blažjih poteh ne bo več zmogel. Uprl se je in zaprl vase, kot da takšnega življenja noče živeti, vendar ga življenje ni hotelo zapustiti. Tako sta se več kot desetletje držala ko v nekakšnem klinču, boksarskem objemu. Obiskov gotovo ni bil vesel; kot da ne mara prič onih, s katerimi je včasih plezal, si delil moč. Brez vsakodnevne skrbi in ljubezni žene Metke bi se ga tudi življenje ne moglo tako dolgo držati. O tem več ve lahko le ona.
Kako se moč ljubezni pretaka, kaj zmaga, mi drugi ne bomo nikoli vedeli. Dejstvo pa je, da je prav z življenjem v odsotnosti v nas živel bolj, kot bi sicer. Vsak dan si se ga spomnil. Človek je velika uganka.
V članku Ledena noč v Skuti je opisal halucinacije, fantazijske privide, kako po naju prihajajo prijatelji, ki naju bodo rešili. Tako se možgani branijo spoznanja resnice. Bila sva priklenjena v ledeni steni, moč je odtekala, jutra pa ni in ni bilo. Pa so skozi noč in sneženje prihajali prijatelji in vse je bilo dobro. Mogoče je Pavle tudi tako doživljal čas odmaknjenosti in bližajoči se konec. Prijazno. A tudi tega mi drugi ne bomo nikoli vedeli.
Slava Pavletovemu spominu, iskreno sožalje ženi Metki s Tatjano, Boštjanom in njunimi, ter vsem, ki so ga cenili.
|
|
