Srčen prispevek za gorske reševalce iz Kamnika.
Prihaja pomoč, foto: Vladimir Habjan
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Boštjan Griljc, petek, 15. oktober 2010, ogledov: 1613

Zapustil nas je Dušan Podbevšek

Pride dan, ko nam zastane korak, 
ko govorijo samo pogledi...

Hvala mu za vsak trenutek, ki ga je delil z nami.

Kamniški gorski reševalci

Govor predsednika društva na žalni seji:

Pride dan, ko nam zastane korak,
ko govorijo samo pogledi...

...žal je bil eden takšnih dni prejšnji četrtek. Dobro uro pred našim sestankom sem brskal po računalniku in si zapisoval o čem vse se moramo pogovoriti. Spet bom pozen, sem si mislil, ko mi je pozvonil telefon.
»Živjo, kako si, kako noga«? ...zvenelo je kot uvertura, priprava na nekaj hujšega, potem pa kruta novica: »Dušana ni več med nami,« mi je bilo sporočeno.
Prej hitenje, potem pa ..., misli so mi zastale, zastal je korak, onemel sem...
Komaj mi je uspelo, da sem prišel v Kamnik do sedme ure.

Zbrali smo se kot običajno. Novica, ki se je tiho širila med nami, je krepko zaznamovala naše obraze. Pozdravili smo se tiho, kaj več ni bil sposoben povedati nihče. Kar nekaj časa je trajalo, da smo se z dvorišča prestavili v prostore društva. Nemo smo se posedli vsak na svoj prostor in pol ure je govorila samo tišina ... Nihče ni govoril, tišina je povedala vse. Čeprav Dušana ni bilo, je bil z nami.

Tudi Dušan običajno ni veliko govoril. Bil je predvsem človek dejanj, ki pa jih nikdar ni izpostavljal, čeprav so bila velika in jih ni bilo malo ... Velika dejanja v alpinizmu, velika dejanja v gorskem reševanju, velika dejanja moža, očeta ... velika dejanja velikega človeka.

Ko pa je spregovoril, je vedno poudaril: »Mi,« ... »Mi smo, mi bomo,« ... »Tako imamo, kot smo hoteli,« ... »Imeli bomo tako, kot se bomo dogovorili.« To so besede, ki mi jih je večkrat izrekel in jih ne bom pozabil. Preveč resnične so, da bi jih.

Dušana ni več. Odšel je v svoje višave, ki se jih z besedami ne da doseči, kot se z besedami težko opišejo njegova dejanja, ki nam jih je zapustil. Ostal je spomin, ki nikdar ne umre in v tem spominu bo Dušan vedno z nami.

Še enkrat se mu v imenu kamniških gorskih reševalcev zahvaljujem za vse trenutke ki jih je delil z nami, ženi Ireni, sinovoma Andreju in Urošu, bratu Sreču in vsem njegovim pa izrekam iskreno sožalje.

Franc Miš,
v imenu Društva GRS Kamnik

 



 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Kamnik, 2019