Srčen prispevek za gorske reševalce iz Kamnika.
Prihaja pomoč, foto: Vladimir Habjan
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Boštjan Griljc, petek, 25. marec 2011, ogledov: 1221

Občina Domžale pomagala Gorski reševalni službi Kamnik

Naš sogovornik je bil Franc Miš, Gorjušan, podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije in predsednik Društva Gorska reševalna služba Kamnik, ki bo naslednje leto praznovalo že 90. obletnico svoje ustanovitve. To je okrogli jubilej druge najstarejše postaje v Sloveniji, ki se je kasneje, kot tudi štirinajst drugih, reorganizirala v društvo. 

Osnovno poslanstvo gorskih reševalcev je delovati v dobrobit ponesrečencev in tako prostovoljno pomagati ljudem pri nesrečah v gorah in na težje dostopnih terenih, vendar pa tu še zdaleč ne končajo svojega dela. Da bi bilo v gorah čim manj nesreč, stremijo tudi k preventivi in usposabljanju vseh obiskovalcev gora. Največja pohvala je, da prostovoljno nudijo zaščito, reševanje in pomoč v gorskem svetu ter ob naravnih in drugih nesrečah, ko so ogroženi varnost, zdravje in življenje ljudi. Na njihovo dobro delo ljudje pogosto pozabijo, čeprav s svojo požrtvovalnostjo do ljudi, ki jih ne poznajo, pogosto svoje življenje postavijo tudi na kocko. 

Koliko je gorskih reševalcev v Sloveniji in kako priti do tega naziva? 
Država sofinancira 430 gorskih reševalcev, medtem ko nas je v Sloveniji okoli 800. Le s tako velikim številom lahko resnično obvladujemo celotno slovensko področje. Če bi se držali normativa (430 gorskih reševalcev), bi ne mogli biti uspešni. Zahteve, da postaneš gorski reševalec, so visoke. Potrebno je večletno usposabljanje, da kandidat opravi izpit za alpinista, sledi usposabljanje iz reševalnih tehnik in prve pomoči, ki se ravno tako zaključi z državnim izpitom. Za zahtevano stopnjo usposobljenosti je potrebno žrtvovati veliko truda in prostega časa, za kar poskrbi predvsem volja. Stremimo k temu, da usposobimo vsakogar, ki ima željo in namen pomagati ljudem v gorskih nesrečah. 

Zakaj število nesreč v gorah narašča? 
Porast števila gorskih nesreč ima več razlogov. Ker je danes oprema za obisk gora že zelo dostopna in kvalitetna, mnogim daje občutek lažne varnosti, vendar pa ob neznanju uporabe pomeni ravno nasprotno. Naši predhodniki so imeli zelo slabo opremo, zato so jo morali znati uporabljati, danes pa nekateri menijo, da so z dobro opremo nedotakljivi. Tega seveda ne smemo posploševati, vendar so takšni primeri pogosti. Drugi razlog za porast števila nesreč je porast števila obiskovalcev gora. Hribi so danes veliko bolj dostopni, kot so bili včasih, ko je obisk gora zahteval celoten projekt logistike, od prevoza in dostopa do pod gora, vzpona, sestopa in nato prevoza nazaj. Eden od glavnih razlogov pa je, da se v gore odpravlja čedalje več ljudi, ki so za tovrstno početje neusposobljeni. Velja namreč, da dokler nevarnosti ne poznamo, mislimo, da smo varni. 

Kako daleč greste v primeru reševanja z vidika vaše varnosti? 
Vedno se moramo držati nazaj, saj klic na pomoč takoj dvigne raven adrenalina, želja po pomoči je velika in ravno zato je potrebno paziti, da ne gremo predaleč v smislu sposobnosti, zmožnosti in varnosti. Na žalost smo že imeli primere, ko so se gorski reševalci med reševanjem smrtno ponesrečili, zelo tragična pa je tudi zgodba nesreče ob helikopterskem usposabljanju za reševalce letalce. Takrat je bilo 5 smrtnih žrtev. 

Koliko reševalcev se odpravi na reševalno akcijo? 
To je odvisno od posameznega primera. Trudimo se, da bi bilo čim več reševanja s pomočjo helikopterja. Helikopter je namreč hitrejši, sorazmerno varnejši in zdravnika v večini primerov lahko pripelje do ponesrečenca, kar je vsekakor boljše kot, da ponesrečenca nosimo k zdravniku. Pogosto moramo zaradi slabih vremenskih razmer reševanje opraviti brez helikopterja. Od leta 2003 imamo na letališču Jožeta Pučnika skozi celo leto dežurno ekipo helikopterske nujne medicinske pomoči, ki ponesrečence rešuje tam, kjer helikopter lahko pristane. Druga helikopterska reševalna enota pa je ekipa za helikoptersko reševanje v gorah. Ta zadnja leta v času visoke poletne sezone dežura na letališču, kar pripomore h krajšemu odzivnemu času, vendar se nesreče dogajajo tudi izven sezone in takrat je, žal zaradi načina organiziranja helikopterskega reševanja v gorah, treba računati na daljši čas prihoda ekipe do ponesrečenca. 

Kakšen teritorij pokriva Društvo gorska reševalna služba Kamnik? 
Večina našega delovanja je v osrednjem delu Kamniško-Savinjskih Alp, sicer pa pokrivamo celoten teritorij Občine Kamnik, Občine Domžale, Občine Mengeš, Občine Lukovica, Občine Trzin, Občine Moravče in Občine Komenda. Smo javna služba posebnega pomena, za nas je krovni zakon Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, zato 15 društev in dve postaji pokrivajo celoten teritorij Slovenije. 

Kako ste začeli sodelovati z Občino Domžale? 
Po prevzemu vodenja Društva sem takoj navezal kontakte z vodstvom Občine, saj sem prepričan, da dobro sodelovanje lahko veliko pripomore k varnosti v gorah. Po uspešnih začetnih pogovorih sem se na Občino Domžale obrnil tudi s pobudo oziroma prošnjo društva po finančni pomoči za novi bivak, ki je bila tudi pozitivno rešena. Vsa zahvala torej Občini Domžale za sodelovanje, za katerega sem prepričan, da ga bomo še nadgradili. Ker po zakonu pokrivamo ves težko dostopen teren v občini Domžale, si dobrega sodelovanja želimo še v prihodnje, saj veliko financiranja temelji na donacijah, pred nami pa je še veliko projektov. Lani smo zaključili dvoletni projekt postavitve novega bivaka na Velikih Podih pod Grintovcem, pred nami pa je ključni projekt-pridobitev lastnih prostorov za naše društvo. Menim, da je dokaj žalostno, da ima tako rekoč vsaka vas svoj gasilski dom, kar je seveda dobro, Kamniško društvo GRS, ki pokriva kar 7 občin, pa nima svojih prostorov. Sedaj smo podnajemniki, dobršen del sredstev, ki jih prejemamo za svoje delovanje, gre žal prav za najemnino in to za popolnoma premajhne in neprimerne prostore za naše delovanje. 

Nam lahko poveste kaj več o bivaku? 
Bivak oz. zavetišče je zavetje za tiste, ki se v gorah znajdejo v stiski kot so slabo vreme, noč ali poškodba. Tradicija gradnje bivaka sega v začetek prejšnjega stoletja, pobudniki pa so bili takratni alpinisti oz. gorski reševalci, ki so hoteli nekoliko olajšati logistiko obiska gora in reševanja. Danes se bivaki v te namene uporabljajo manj, vendar še vedno rešujejo življenja. Bivak na Velikih Podih, katerega skrbnik je naše društvo, je bil na pobudo pionirja kamniškega alpinizma Pavleta Kemperla postavljen že leta 1973 - prvi bivak, po 40-ih letih, pa je potreboval zamenjavo. Omenjeni bivak, ki smo ga uradno odprli lansko leto, s pomočjo vseh donatorjev, tudi Občine Domžale, pa postavili leta 2009, je tri mesece po uradni otvoritvi rešil življenje najmanj enemu planincu, planinka pa je žal zaradi izčrpanosti, dehidracije in podhladitve preminila. 

Za konec še kak napotek za obiskovalce gora? 
Čim več obiskovalcev gora naj bi bilo včlanjenih v planinska društva, kot je tudi v Domžalah in katerega namen je preventiva in usposabljanje obiskovalcev gora. Udeležijo naj se usposabljanj, ki jih organizira tudi naše društvo - pretekli mesec smo imeli na Veliki planini dan varstva pred snežnimi plazovi, predvsem pa naj si izbirajo ture, primerne svojim sposobnostim. Čisto običajen sprehod po Dolini Kamniške Bele, kjer smo imeli zadnji tragični primer, se lahko v trenutku spremeni v tragedijo. Gore se ne sme podcenjevati, potrebno se je usposobiti in se zavedati, da nikoli nismo popolnoma varni, dobro se je potrebno opremiti in paziti na nevarnosti, ki prežijo na nas. V tem letnem času bi posebej opozoril na nevarnost zdrsov ter snežnih plazov. Samo lani smo imeli kar sedem žrtev snežnih plazov, kar je za Slovenijo absolutno preveč, ve- činoma pa je bil razlog za te nesreče v nepoznavanju specifike gibanja v gorah v zimskih razmerah, neusposobljenosti in želji po več in več. 



 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Kamnik, 2019