Objavil/a: Vladimir Habjan, torek, 23. avgust 2011, ogledov: 2699

Vladimir Habjan - prva desetka

Pred kratkim sem v Ljubljani srečal dr. Matjaža Kmecla. Tik preden sva se poslovila, mi je rekel: "Dobro delate pri Vestniku, le tako naprej." Vsake pohvale sem vesel, tudi vseh vaših, ko se srečujemo v gorah, ali tistih, ki jih pošiljate po pošti. To je tisto, kar me je deset let držalo pokonci, mi vlivalo voljo, da sem vztrajal in nisem vrgel puške v koruzo, kar je bilo večkrat zelo blizu.

Ko sem se pred desetimi leti odločal, ali naj se lotim tega projekta ali ne, si niti v sanjah nisem predstavljal, za koliko dela gre in koliko me bo to okupiralo. Potem pa me je revija dobesedno posrkala, potegnila vase, zahtevala od mene celega človeka. In postala je moja prioriteta, ki sem ji posvečal največ prostega časa. Na primopredaji so mi v roke porinili dva lista z dvema prispevkoma in to je bilo vse. Po 105 letih delovanja revije! Nobenega arhiva, nobenih napotkov, nobene pomoči. Začeti je bilo treba skorajda z nule! Poleg tega so bili podatki katastrofalni, velik upad naročnikov, nezadovoljstvo z vsebino, obliko ... Kako ustaviti ta trend? Sam ne bi zmogel, potrebno je bilo poiskati pomoč. Pri tem sem imel, kot kaže, srečno roko, nekateri so celo rekli, da smo sanjsko uredništvo. Malo pretirano, ampak ne tako zelo daleč od resnice. Skupaj smo "premikali gore", da je revija danes tam, kjer je. 
In kje je? Vzemite eno od številk revije leta 2001 in jo primerjajte z današnjo, pa boste videli! Saj še sam komaj verjamem. V časih, ko skorajda vsem tiskanim medijem naklada ugaša, smo se od številke dobrih tri tisoč približali skoraj šest tisočim. To je kvantitativni uspeh. Za kvalitativnega je bilo potrebnega še več truda, vendar je neizpodbitno dejstvo, da je Planinski vestnik danes primerljiv z najkvalitetnejšimi evropskimi gorniškimi revijami, tako po vsebini kot po obliki. Vesel sem, da sem z nekaj odločilnimi potezami in idejami k temu pripomogel tudi sam, na primer s sloganom revije "Planinski vestnik - revija za ljubitelje gora", z odločitvijo za povečanje formata, z vztrajanjem na rednih temah meseca ... Pa saj to se od odgovornega tudi pričakuje, kajne? 
Pot do današnjega stanja pa ni bila lahka, nasprotno, bila je zelo trnova. Veliko komunikacije in strpnosti je bilo potrebne, da sem koordiniral to močno ekipo, v kateri je bilo v nekem trenutku v uredništvu kar pet doktorjev znanosti in dva magistra, vsak s trdnimi in izdelanimi stališči. Od izdajatelja smo bili pogosto nerazumljeni, obravnavani kot nekakšen tujek, večkrat kritizirani kot pohvaljeni, nekajkrat tik pred odstopom. Pa smo prebrodili tudi to, po mojem zgolj zato, ker smo delali dobro in za nas ni bilo ustrezne zamenjave. 
Seveda bi se dalo marsikaj narediti še več in bolje. V uradni zgodovini planinstva je Vestnik omenjen daleč premalo, to novodobno zanemarjanje kulturnega aspekta gorništva pa se zna v prihodnje še hudo maščevati. Rezerve so v boljši povezavi med Planinsko založbo in Vestnikom, največ pa pri promociji, trženju in oglaševanju revije. Kakorkoli obračaš, dejstvo je, da je Vestnik na trgu in odvisen od naročnikov in kupcev, 
pa če si to priznamo ali ne. Pravilo, da je knjigo lažje napisati kot prodati, velja tudi za revijo. Kratkoročni cilj, za katerega si zelo prizadevamo, je povečanje za osem strani. 

Naj na koncu povem, da sem zelo zadovoljen, da sem imel možnost sodelovati pri tako cenjeni reviji. Upam, da sem s svojo ekipo v življenju in zgodovini revije pustil sled. Vestnik jo meni zagotovo je. Spoznal sem nekaj čudovitih ljudi in se naučil ogromno. Danes imam nekaj energije manj, ni pa mi zmanjkalo volje in idej. Torej na delo! Pripravljati naslednjo številko in v "boj" za osem dodatnih strani. Držite pesti!