Objavil/a: Matjaž Šerkezi, petek, 10. avgust 2012, ogledov: 3320

Goljufanje gravitacije ali zakaj je plezanje skoraj popolna vadba

Poobjava Zdravje, Gorazd Suhadolnik, junij/julij 2012, št. 21, str. 38 - 40: Intervju z Miho Lamprehtom. Med nami ni prav veliko ljudi, ki poznajo in razumejo kompleksno dogajanje v Rusiji. Direktor Radia Slovenije Miha Lampreht, dolgoletni dopisnik iz Moskve, ve o Rusiji veliko. Druga stvar, ki jo mogoče še bolje pozna in razume, je alpinizem. Kot je to pri alpinistih v navadi, ni bilo niti najmanjše težave, ko sem mu predlagal, da greva plezat, spotoma pa se pogovoriva o čarih tega početja.

Zaupanje v navezi

Ena izmed najboljših stvari pri alpinizmu je zanemarjanje razlik med plezalci: lahko greš plezat s 17-letnim mulcem, lahko si v navezi s 70-letnim tovarišem, lahko se meriš z nekom, ki ga navdušuje balvansko plezanje, lahko z nekom, ki prisega na zlato plezalsko klasiko.



“Bolj kot na kaj drugega se osredotočamo na dinamiko, da pridemo čez neko oviro. Sam se mučim, da premagam sedmico, drugi naskakuje devetico, podobno pa doživljava skoncentrirane težave in čedalje ostrejši občutek za to kompleksno dejavnost.”

Pri plezanju ni trdne hierarhije, slabši pleza z boljšim, presenetljivih “kadrovskih rešitev” je na pretek, vse pa nekako izhajajo iz plezalskega bistva, da si morata plezalca v navezi brezpogojno zaupati. “Ne grem plezat prav z vsakim, imam krog ljudi, s katerimi podobno razmišljamo, enako dihamo in si zaupamo,” pravi Miha.



Nenehno plezam
Miha Lampreht pleza skoraj že 30 let. Konec osemdesetih, ko so fantje v Sloveniji odkrili športno plezanje in začeli trenirati do nezavesti, je šel za dopisnika RTV v Moskvo, in ko se je po sedmih letih vrnil, je moral v plezanju nadomestiti zamujeno. “Plezam, kolikor dopušča čas, poleti v gorah in plezališčih, pozimi kombiniram zimske smeri, plezanje v ledu in turno smuko. Če imam soboto in nedeljo prosto, se veselim, ker vem, da grem plezat. Včasih tudi ne gre, a v glavi plezam ves čas, razmišljam o tem. Malo sem tudi radoveden kaj je kateremu plezalcu uspelo... Predvsem pa gre pri tem za druženje z ljudmi na približno isti valovni dolžini, med katerimi nihče ni zares zamerljiv, ko pride na vrsto pri obveznem medsebojnem zbadanju. Imamo skupne plezalske cilje, imamo se dobro, delamo nekaj dobrega, preprosto uživamo v naravi in skrbimo, da ne zarjavimo.”

V dilemi
Še vedno ga najbolj zanimajo velike stene. “Med plezanjem doživljam prvinskost, vsak raztezaj, vsak oprimek je drugačen. Všeč mi je srečevanje generacij v smereh, ko plezaš smer, ki jo je nekdo splezal pred 50 leti, vlije ti strahospoštovanje, poskušaš se vživeti v vlogo tistega, ki je to smer, to steno preplezal prvi in znajdeš se v dilemi: Kako bom to preplezal? Kako je uspelo njemu?”

Dilema se imenuje tudi prva smer, ki se je lotiva v črnokalskem plezališču. Uvodni previs brez rešilnega oprimka zahteva več poskusov. Na ključnem mestu je treba narediti le povezano zaporedje majhnih gibov, močnih oprijemov nezanesljivih oprimkov, obdržati ravnotežje, za spoznanje dvigniti telo... A je presneto težko. “V premagovanju težav ni globoke filozofije, je pa res, da marsikaj že prej preplezaš v svoji glavi in naštudiraš, o nekaterih zahtevnih odstavkih celo sanjaš. Premaguješ težavo, upoštevaš znanje, izkušnje, osredotočen si, z vklopljeno intuicijo, pafl, noter si, v popolnem realnem doživljanju sveta,” pravi Miha. “Na koščku planeta doživljaš celotno vesolje skozi prvinsko gibanje, razkrivaš nedoumljive skrivnosti, ogoljufaš svoje ravnotežje, premagaš težavo in že se znajdeš pred novo uganko.”

Psihična disciplina
Lovilec sanj, naslednja smer, odprta in zračna, se vzpenja po razu, objemam oprimke, ki jih ni, na slepo iščem oporo za stopalo, bežim navzgor v bojazni pred padcem, obupan nad sabo obvisim na vrvi in lovim zrak v pljuča. “Pri plezanju se soočiš s sabo, takšnim kot si, očistiš se strahov, prisili te, da vzpostaviš odnos do njih. Dlje to počneš, boljše lahko to razrešiš. Plezanje je tudi spoznavanje lastne nečimrnosti, majhnosti, ko ti ne pomaga več, da domnevno veš, kaj in kako je treba narediti, ostane le še - hic Rhodus hic salta,” pravi Miha.

Hotel na zemlji, streznitev v steni
Med prvomajskimi prazniki je plezal v hrvaški Paklenici. “Ni lepšega hotela od spanja v šotoru na zemlji in jutranjega poslušanja ptic,” pravi Miha, prepričan, da se skozi plezanje razkriva tudi odvečnost zadovoljevanja navideznih potreb. “Ves dan si v steni, in tudi če v gorah ni več tiste opevane prvinskosti, je zaznava vseeno drugačna, vidiš, da lahko zvoziš brez domnevno nepogrešljivih protez.”

Kakšno je življenje plezalca po 50 letu?
Miha pravi, da opaža kopnenje eksplozivnosti, ki jo nadomešča z večjo vzdržljivostjo. “Lahko zdržim dlje, ponavljam več stvari, po drugi strani me pestijo poškodbe, a še vedno drži, da je meja nebo. Toliko, kot se zadevi posvetiš, tudi dobiš ven.”

Z leti seveda čedalje bolj pazi na prehrano, poje veliko jogurtov, indijskih oreškov in sveže hrane, ogljikovih hidratov, mineralov, vitaminov, “Testenine so zakon,” pravi.



Do zadnjega diha
Zadnja smer, ki si jo privoščiva v Črnem Kalu, se imenuje Sirove luknjice. Na te spominjajo drobne razpoke v skali, miniaturne škraplje, v katere je treba zatikati konice prstov, da se prerineš do vrha. Glava bi še, mišice bojkotirajo. 

Kako bo čez 15, 20 let?

Pokojna italijanska legenda Ricardo Cassin in naš, še vedno ustvarjalni plezalski genij Franček Knez dokazujeta, da se da plezati tudi na stara leta. “Dokler si, migaj in uživaj, ko ne boš mogel več, pač ne boš mogel več,” je Lamprehtov moto, “le malo stvari te zadovoljuje in osrečuje. Tudi v službi ne popustiš, dokler lahko zdržiš.”

Poštena pravila igre
Je mogoče plezalske vrednote prevesti v okolje poklicnega dela? “Tudi če kakšen menedžer še nikoli ni bil v hribih, bi lahko kdaj prebiral gorniško literaturo. Mislim, daje v njej veliko elementarnih, uporabnih misli, poštenih, napisanih iz srca v duhu pozitivnega vrednostnega sistema in etike. Lahko bi se prijel za klin, da bi splezal naprej, vendar hočeš napredovati pošteno, upoštevaš pravila igre. Ne zgrabiš klina. To počneš predvsem zaradi svojega odnosa do te dejavnosti in v tem uživaš.”

Plezati, brati in prevajati
Vsak alpinist ima svoje plezalsko ime, kakšno je Lamprehtovo? Ne vem, pozabil sem ga vprašati. Kot prevajalca ruskega leposlovja (njegov zadnji prevod, Dnevnik umorjene ruske novinarke Ane Politkovske, je sicer bolj politična literatura) pa ga nisem pozabil vprašati, katere naslove ruskega leposlovja bi priporočil. To je Mihov seznam: Dmitrij Gluhovski: Metro 2033; Viktor Pelevin: Čapajev in praznota ter Življenje žuželk; in Mihail Šiškin: Venerini laski in Učna ura kaligrafije.

Če vas pušča Mihov pogled na plezanje hladne, vas rusko leposlovje gotovo ne bo.