Srčen prispevek za gorske reševalce iz Kamnika.
Prihaja pomoč, foto: Vladimir Habjan
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, četrtek, 16. avgust 2012, ogledov: 1325

Vsak, ki je nekaj dosegel v alpinizmu, mora napisati knjigo

Poobjava Delo: Članek našega člana Vladimirja Habjana. 

Vredno branja.

Planinska knjiga nekdaj in danes Kakšno literaturo bere slovenski bralec planinske literature in kdo jo piše?

Za prvi daljši planinski tekst šteje literarna zgodovina izvirno planinsko povest Viženčar (1881) Antona Kodra. Gre za spregledano in pozabljeno delo: Anton Koder je bil namreč nekakšna črna ovca slovenske literarne zgodovine, saj je bil svojčas neljuba konkurenca Josipu Jurčiču. Zgodbo zdaj lahko preberemo na spletu.

Danes je knjižni trg poln raznih planinskih izdaj, potopisja, esejistike, dnevnikov, spominov, biografij, smučarskih, pohodniških, planinskih in odpravarskih zgodb. Cobiss nam pri vnosu predmetne oznake planinstvo, gorništvo in alpinizem pokaže za leto 2011 dvainpetdeset knjižnih zadetkov. Veliko izdaj, torej tudi veliko piscev. Vendar kako iz te množice publikacij izluščiti kvaliteto? Tisto, ki bralca plemeniti, mu ponuja doživetje, ga etično vzgaja in mu bogati spoznanja? Ali upoštevati kriterije literarne zgodovine, ki v novih delih išče vedno nekaj novega, od avtorja zahteva, da pazi na pripovedne postopke in dober slog, ali pa je preprosto kriterij kvalitete to, kar ljudje radi berejo? Ali vemo, kaj slovenski planinec rad bere, če nimamo nobene raziskave branosti planinske literature niti raziskave kulturne razgledanosti slovenskih planincev? Kakšno planinsko knjigo potrebuje slovenski bralec?

Kaj je planinska klasika?
V planinskih krogih pogosto omenjamo slovensko planinsko klasiko, kot da je samo po sebi umevno, kaj tja spada. Po besedah slavista dr. Mirana Hladnika (vsi citati se nanašajo na njegovo izvajanje na okrogli mizi z naslovom Kakšno planinsko knjigo potrebuje slovenski bralec, ki jo je lansko leto priredila revija Planinski vestnik) moremo med nedvoumne klasike šteti le avtorje, ki imajo svoj opus v seriji Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Glede na to, da imamo pravega planinskega leposlovja malo, je delež klasike v njem (jedro slovenske literarne klasike je sestavljeno iz zgolj 37 avtorjev) kar viden: Mencingerjeva Moja hoja na Triglav (1897) in Kozakov Beli macesen (1926). Pojem planinske klasike zajema seveda več del. Blagovna znamka slovenske prave klasične planinske literature je Janez Jalen, najbolj pač njegov Trop brez zvoncev (1941). Z vpeljavo plezalske tematike imata prelomno vlogo Edo Deržaj z delom Gruh (1937) in Ivan Bučer z romanom Koča na robu (1941). Drago Ulaga (Bele zvezde, 1944) je vpeljal turnosmučarsko tematiko.

Določanje planinske klasike - kanona je po Hladnikovem mnenju silno nehvaležno: »Legende se ustvarjajo v časovnem zamiku. Danes smo nostalgično navezani na Jalna, Vandota, Kugyja, jutri bomo na Zaplotnika, Dušana Jelinčiča in Škamperleta. Prevečkrat se je namreč že izkazalo, da formiranje kanona pomeni izločitev del, ki si pozabe pravzaprav ne zaslužijo. Ideal dobro napisanega teksta se spreminja in čez nekaj desetletij bi ponovno nevtralno branje za kanon lahko izbralo čisto druga besedila in avtorje. Reči hočem, da nas pri vrednotenju nezavedno vodijo vsi mogoči motivi in vplivi (mesto objave, tuja avtoritativna stališča, ki jim slepo zaupamo, moda, poznanstvo z avtorjem, priljubljenost teme, siceršnji avtorjev sloves, rod, nazor, socialni profil ...). Poučen primer je prej omenjeni Anton Koder.«

Zaradi gora trpi družinsko življenje
Obilica knjižnih izdaj in poplava besedil na spletu je značilna za vsa področja publicistike in na področju planinstva ni nič drugače. Knjige in zbornike izdajamo ob raznih obletnicah in priložnostih. Skorajda za vsak kucelj obstaja eden ali več planinskih vodnikov. Veljalo je, da mora vsak, ki je nekaj dosegel v alpinizmu, napisati knjigo, mnogi pišejo svoje gorniške spomine. V preteklosti je bila za vsako odpravo (npr. v Himalajo) izdana knjiga, celo več kot ena sama.

Kako te publikacije razvrstiti? Žanrska hibridnost ni nič prepovedanega in nič redkega, meni Hladnik: »Prav v presenečanju naših pričakovanj in v kršenju žanrskih pravil je verjetno njihov literarni presežek. Veliko več kot nekoč je publicističnih (reportažnih) besedil, ki jih Cobiss pravično uvršča v kategorijo dokumentarna literatura. Ko sem listal po slovenskih planinskih knjigah, me je presenetilo, kako pogosto so jih avtorji posvetili svojim ženskam. Posvetilo je nekakšno opravičilo, da so se goram posvečali bolj kot njim, da je zaradi gora trpelo družinsko življenje in so trpele ljubezenske zveze. Individualizem, nevezana eksistenca je danes vedno sprejemljivejša družbena možnost, zato, domnevam, počasi usiha konfliktni potencial, ki ga predstavljajo gore v razmerju do družbe. V Kozakovem Belem macesnu (1926) je bil glavni junak plezalec skoraj družbeni izobčenec, danes so skrajno individualistično razpoloženi alpinisti nacionalni junaki.«

Ni več pisateljskih avtoritet
Kakšno literaturo torej bere slovenski bralec planinske literature in kdo jo piše? Lepo bi bilo verjeti, da so ljudje, ki hodijo v hribe, tudi kulturno dejavnejši, da torej več berejo, razmišljajo, debatirajo, pišejo, pravi Hladnik, ki v tem ne vidi nič slabega. Meni namreč, da je tako možnost, da bodo med množico objav tudi kvalitetne, toliko večja. Kreativni angažma množic je že sam po sebi nekaj pozitivnega. Bolje je namreč imeti čredo slabo pišočih kot čredo zgolj beročih. Bolje je slabo realizirati princip aktivne pismenosti kot gojiti princip bralske pasivnosti. »Ljudje preprosto več pišejo. Včasih ni bilo toliko možnosti, danes pa se bralci spreminjajo v pisce. To je s stališča kulture, ki si za ideal postavlja posameznikovo kreativnost, dobro. Kvaliteta napisanega ni več v prvem planu, ampak zadovoljstvo, ki ga generira slehernikova ustvarjalnost in tako prispeva h kvaliteti njegovega življenja in stopnji družbene sreče,« sklepa Hladnik.

Avtor se mora odločiti, ali bo ugajal literarnim zgodovinarjem in kritikom, ki hočejo vedno neke oblikovne inovacije, ali pa bo ugajal bralcem, ki hočejo pogosto le napeto sugestivno zgodbo, kjer se lahko identificirajo, meni Hladnik. Najbolje je seveda, če tekst ustreza obema kriterijema, da je torej po jezikovni in kompozicijski plati berljiv, obenem pa interpretativno enigmatičen, kar pa je težko doseči.

Bi lahko rekli, da danes ni dovolj piscev nekdanje slave? »Pisateljska slava ni več nevprašljivo blago,« trdi Hladnik: »Prav velikega povpraševanja po pisateljskih avtoritetah ni več, ker se pod vplivom drugih medijev uveljavlja kolektivno avtorstvo, ki jemlje avro »vélikim peresom«. Založnikom je seveda najlažje privabljati bralce s preizkušenimi legendarnimi imeni, vendar ko/če teh ni (več), je treba spremeniti strategijo in ponuditi alternativne vrednote: namesto avtoritete možnost kreativne participacije slehernika.« Hladnik vidi veliko možnosti za nadarjene pisce na planinskih blogih: »Možnostim, ki jih odpirajo kreativnim ljudem elektronske oblike komunikacije, pripisujem velik pomen. Tam se kalijo dobra peresa, ki jih potem lahko »dvignemo« na raven revijalne in knjižne objave. Na spletu bodo morali objavljati tudi že priznani avtorji, če bodo hoteli ohraniti bralce in si pridobiti nove.«

Prihodnost planinske knjige
Raznolikost medijske ponudbe ni brez vpliva na planinsko založništvo, vendar bi bilo narobe gledati na internet, TV itd. samo kot na konkurenco, je prepričan Hladnik. Če bi bili knjižni založniki fleksibilnejši, bi poskrbeli za sinergijske učinke z vzporednimi izdajami v različnih medijih, na primer s filmom ali spletom. Kako pa je s prepoznavnostjo planinske knjige? Če bi imela planinska literatura trajno prepoznavno serijo, bi imela večji vpliv kot posamezne akcije založb in avtorjev, pravi Hladnik.

Hladnik je prepričan, da je prihodnost planinske knjige “kombinirana”: “V času, ko se zelo spreminja naše branje (vedno več preberemo na zaslonu, tudi že na zaslonu bralnikov) in ko se cena na bralno enoto niža (na spletu vlada pač princip zastonj), ko stare izdaje dobimo na klik preko digitalne knjižnice ..., vidim za založnike možnost preživetja v preizkušanju novih poslovnih modelov: kombinirane tiskano-spletne izdaje (cenovno dostopen tisk e-izdaj na zahtevo), izdaje za bralnike, odprtje forumov za sprotno bralsko odzivanje, oblikovanje agregata planinskih blogov in druge planinske komunikacije, repozitorija planinske fotografije oz. njihove podatkovne zbirke ipd.”

Vladimir Habjan
Kako danes pisati dobro planinsko literaturo? Foto Miša Arko

Povezava: http://www.delo.si/arhiv/vsak-ki-je-nekaj-dosegel-v-alpinizmu-mora-napisati-knjigo.html

 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Kamnik, 2019