Sidrišče
Prihaja pomoč, foto: Vladimir Habjan
Nad meglo, foto: Vladimir Habjan
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, sreda, 5. september 2012, ogledov: 3610

Irena Mušič Habjan, prva gorska reševalka

Poobjava, Revija Ona, leto 14, št. 35: Gorsko reševanje zame pomeni nadaljevanje intenzivnega delovanja v gorah, tako da uporabim svoje znanje za pomoč drugim. Po alpinistični šoli, kjer sem se veliko naučila o gorah, varnosti, plezanju, in po opravljenem izpitu nisem niti pomislila, da se ne bi pridružila gorski reševalni službi. Pomagati ljudem v stiski v gorah je zame dolžnost. Zdel se mi je naraven preskok od alpinista v gorsko reševalno službo.

Pot do gorske reševalke ste začeli z alpinizmom in plezanjem. Kaj vas je navduševalo v gorah takrat in kaj vas danes?
Gore so nekaj lepega, včasih so lahko precej naporne in ne nazadnje tudi nevarne. Vsaka tura je unikatna. Nikoli ne moreš predvideti, kako bo. Vsaka pot je novo raziskovanje, čeprav so jo prehodili ali preplezali že mnogi in ne morem odkrivati kaj bistveno novega. Gre bolj za spoznavanje samega sebe, svojih dejanj. Tudi v družbi prijateljev se lahko umakneš v samoto ali pa z njimi spleteš globlje vezi. Meni gore ne pomenijo rekreacije, temveč stik z naravo, s samo seboj. Gore so moj način življenja z vso intenzivnostjo obiskovanja in dejavnostmi, ki so povezane z njimi.

Kako ste v ta način življenja vključili še gorsko reševanje?
Gorsko reševanje zame pomeni nadaljevanje intenzivnega delovanja v gorah, tako da uporabim svoje znanje za pomoč drugim. Po alpinistični šoli, kjer sem se veliko naučila o gorah, varnosti, plezanju, in po opravljenem izpitu nisem niti pomislila, da se ne bi pridružila gorski reševalni službi. Pomagati ljudem v stiski v gorah je zame dolžnost. Zdel se mi je naraven preskok od alpinista v gorsko reševalno službo.

Malo je gorskih reševalk.
V Gorski reševalni zvezi Slovenije, torej v vseh postajah in društvih, nas je 35, od tega je 22 zdravnic. Ne vem, zakaj se jih več ne odloči za to. To je težavno delo in zahteva svoj čas in odrekanje, ki ni hudo, če to delaš s srcem.

Meja med reševanjem in lastno varnostjo včasih postane tanka. Kako se takrat odločite?
V tako težkem položaju, ki bi neposredno vplival na moje življenje, še nisem bila. Na izobraževanju, usposabljanju in tudi pri reševanju nas inštruktorji opozarjajo, da moramo najprej poskrbeti za lastno varnost. Le tako bom ponesrečencu lahko tudi pomagala. Obstaja zelo tanka meja med varnim in zelo nevarnim in je med reševanjem pogosto še tanjša.

Lahko opišete reševanje, kako poteka?
Kadar kdo želi pomoč, pokliče številko 112, center za obveščanje. Operater pokliče predsednika ali inštruktorja društva gorske reševalne službe na območju, od koder je prišel klic. Ta se odloči o vrsti posredovanja. Lahko prosi za uporabo helikopterja ali pa skliče moštvo na različne načine, s pagerji, mobilnimi telefoni. Po sklicu vodja posredovanja organizira nadaljnje delo, ki je odvisno od vrste nesreče in poškodbe. Če se vodja odloči za pomoč helikopterja, to opravi posadka helikopterja in smo preostali v pripravljenosti. V klasičnem reševanju pa se največkrat razdelimo po skupinah in vsaka opravi svojo nalogo.

Kaj razmišljate med reševanjem? Kako premostite slabe občutke, če vidite ponesrečenca?
V trenutku sklica je reševanje zame še nekaj imaginarnega. Ne vem, kaj se bo zgodilo. Potem sledijo bolj ali manj natančni odgovori na vprašanja, kaj se je zgodilo, kdo je ponesrečenec, ali je še živ, kje je, kako je poškodovan ... Nato se razdelimo v skupine in delo se začne. Prvo obvestilo po radijski postaji, da je kdo našel ponesrečenca, mi da dober občutek in zadovoljstvo, da ga bomo le rešili iz hudega položaja. Posredovanje, pri katerem že veš, da je človek mrtev, pa je zame težko. Pretrese me. Na začetku sem potrebovala precej časa, da sem se pomirila v sebi.

Katere lastnosti mora imeti gorski reševalec?
Med sabo smo si različni. Eno skupno lastnost pa mora imeti vsak -da se odzove klicu na pomoč. Temu lahko rečem solidarnost ali pripravljenost pomagati. Biti pa moraš tudi timski človek, ker je to skupinsko delo.

Igra pogum kakšno vlogo?
Pogum. (Se malo zamisli.) Ja, včasih moraš biti tudi pogumen. Pogum razumem tudi v tem pogledu, da se v hipu odločiš za neko dejanje, ki lahko reši veliko težavo ali zaplet. O pogumu sicer ne razmišljam. Pomembno se mi zdi, da zaupam vase, v svoje sposobnosti in sem suverena v tem, kar delam. Med gorskimi reševalci je veliko pogumnih ljudi.

Vaš mož Vladimir Habjan je alpinist in reševalec. Sta kdaj v skrbeh drug za drugega?
Da bi bil eden v gorah in drugi doma, tega pri naju skoraj ni. Pri reševanju pa sva pogosto narazen. Takrat nimam časa razmišljati o tem in si rečem, tam je, se bo že znašel, saj obvlada. Moram mu zaupati. Verjetno tudi on tako razmišlja o meni.

Sprašuje Sara Femec

 



 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Kamnik, 2024