Sidrišče
Prihaja pomoč, foto: Vladimir Habjan
Nad meglo, foto: Vladimir Habjan
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, nedelja, 16. september 2012, ogledov: 3853

Iz mojega arhiva: Cene Griljc - Spomin in opomin

Pod temi stenami sem se že davnega leta, kot mlad gorski reševalec, soočil s tragedijo mladih alpinistov. Sklonjenih glav smo reševalci klečali ob mrtvih prijateljih.

Tudi pred tremi leti, je drhteči glas krute resnice šel skozi mene. Prijateljev ni več. 

Obraz sem skril v dlani, da sem lažje zaihtel. Solze so mi brez konca polzele med prsti in se sušile na golih rokah. Hotel sem bežati, pa nisem vedel kam. Težko spoznanje mi je tlelo v glavi, vse se je podrlo, ni bilo besed, ne misli. Bila so le vprašanja. Resnice nisem mogel dojeti. Vem, takrat ste mnogi zajokali.
Nikoli ne bomo mogli izpovedati vseh naših žalostnih čustev, ki so nas prizadela takrat, v torek, desetega junija pred tremi leti, v trenutku, nepričakovano, boleče.

Bil je lep pomladni dan, z modrim nebom nad sivimi stenami. Dan kot mnogi drugi, resničen v vsej svoji veličastni gorski podobi. Z jutrom je prišla svetloba, zrcalila se je rosa in rodilo se je novo življenje. Prebujenje se je razlilo nad vso krnico Okrešlja, ki je bila odeta z bujnim cvetjem in kakor venec krasilo okoliške vrhove. V zajedah in grapah so bile še zadnje lise snega in se v debelih solzah odcejale v grušč. Zelena oaza Okrešlja je v svojem kraljestvu gostila gorske reševalce. V stenah so zveneli klini, žvenketale vponke, odmevali udarci kladiv. Svitki raznobarvnih vrvi so viseli na klinih, dokler jih reševalci niso uporabili za izdelavo sidrišč in varovanje. Vsak je vedel za svoje delo. Tako je in mora biti.

Vrv je v steni kot žila v človeku. Moraš jo imeti, moraš čutiti njen utrip, moraš se zavedati, da je v steni tudi ona del tvojega življenja, da je vez med steno, teboj in tovarišem. Ne glede kako dolga je, ima vrv vedno samo dva konca, če se pretrga, ni več vrv. Nekoč smo reševali samo z golimi rokami in ročno opremo, danes je precej garanja nadomestila tehnika, tudi helikopter. Vaje so zato še kako nujne. Ne samo previdnost, tudi znanje je mati modrosti. Pa vseeno se je takrat zgodilo nekaj, česar nikdar ne bomo doumeli.
Od kod in zakaj je prav tisti dan prišla senca v to prelepo gorsko dolino?! Hladna, kakor mrzel znoj trpečega obraza.

Nihče je ni slutil, še manj pričakoval. Prišla je, o Bog! Razlila se je kot mrka svetloba nad vrhovi, se dotaknila Turške gore in se po njeni steni kot zli duh počasi spustila na polico, kjer je bila skupina reševalcev. Senca se je nenadoma spremenila v temo in v večni objem vzela pet sinov, pet očetov, pet življenj: Borisu, Luki, Janku, Radu in Mitji.
Čudoviti svet na Okrešlju se je pred očmi prijateljev v trenutku sesul v razvaline brez življenja in brezupa, čas se je ustavil. Mrtva tišina se je spremenila v bučno melodijo, ki je med neštetokrat preplezanimi stenami oznanjala nesluteno resnico, nesrečo. “Nesreča prihaja na krilih, odhaja peš”, je zapisal francoski filozof in pisatelj Voltaire.

Ta ledeniški balvan bo dolgotrajen pomnik tragičnega časa, ki je prišel prehitro, iznenada, kot na krilih. Nam bo večno vodilo za pot do tega spominskega kraja. Prihajali in odhajali bomo peš, zato, da spomina nanje ne bomo NIKOLI pozabili. NIKOLI, prijatelji, je dolga doba.

Mi, ki žalujemo za mnogimi slovenskimi alpinisti in gorskimi reševalci, tudi vemo, da so za slovensko planinsko zgodovino nekateri zapisali veliko doživetij in bogatih misli.

Prisluhnimo jim.

 

 



 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Kamnik, 2024