Sidrišče
Prihaja pomoč, foto: Vladimir Habjan
Nad meglo, foto: Vladimir Habjan
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, torek, 23. oktober 2012, ogledov: 2339

Gorske reševalce odlikujeta srčnost in visoka usposobljenost

Poobjava, Revija Vzajemnost, Maja Korošak, 05. 10. 2012: Nedavno tega se je na severni strani Storžiča poškodovala planinka - vanjo je kamen priletel s tolikšno močjo, da ji je prebil čelado. Dvajset minut po nezgodi so planinci v zraku že zaslišali helikopter. Gorska reševalna služba z zdravnikom je bila v tako kratkem času že nad mestom, kjer se je pripetila nesreča.
Sledil je hiter spust zdravnika in reševalca k ponesrečenki. Helikopter je lebdel v zraku in takoj, ko sta bila člana reševalne ekipe na tleh, odletel nedaleč stran - da ni bilo motečega hrupa. Zdravnik in reševalec sta planinko oskrbela in jo namestila v posebno vakuumsko vrečo. Helikopter je vnovič priletel v bližino in z jeklenico potegnil ponesrečenko v svojo notranjost. Za njo sta se v helikopter povzpela tudi zdravnik in reševalec. Planinka je bila v eni uri po nesreči že v bolnišnici.

Kako je to mogoče? Ko je center za reševanje prejel obvestilo o nesreči, je dežurni nemudoma obvestil helikoptersko bazo na Brniku. Ker je bilo vreme ugodno, je lahko nemudoma poletel helikopter z reševalno ekipo. »Večino reševanj v gorah opravimo s pomočjo helikopterja, če le vreme to omogoča,« je povedal Franc Miš, predsednik društva Gorske reševalne službe Kamnik, ki letos praznuje 90-letnico svojega dela. Reševalne akcije v gorah pa seveda niso vedno potekale tako hitro. Največja ovira so bila nerazvita komunikacijska sredstva.

Reševanje peš ali s kolesi
Cene Griljc je najstarejši, še aktiven član kamniške gorske reševalne službe. V njej je že 54 let. Spominja se, kako je služba delovala takrat, ko je začenjal sam: »Po drugi svetovni vojni je postal načelnik službe alpinist Pavle Kemperle. Bil je zelo zagnan, z dušo in srcem je živel za alpinizem. Znal je združevati mlade in jih vzgajati v pravem duhu. Ta njegov vpliv se je trdno zasidral v takratnih mladih alpinistih, tudi v meni. To je bila generacija Toneta Škarje, Metoda Humarja in Pavleta Šimenca. Vključili smo se v reševalno skupino, v kateri so bili možje, ki so se že pred vojno ukvarjali z alpinizmom in reševanjem v gorah. Pod vodstvom Pavleta Kemperla smo se toliko usposobili, da smo lahko vsa reševanja opravljali sami. Pred tem so namreč pri reševanjih na našem območju sodelovali ljubljanski gorski reševalci. Za njim je prišel Tone Škarja, to je bilo leta 1968, in pod njegovim vodstvom se je naša reševalna skupina še dodatno okrepila. Hkrati se je slovenska Gorska reševalna služba vključila v evropsko organizacijo IKAR.« Cilj te mednarodne organizacije je bil, da se vsa oprema, ki je nastajala, in vse nove tehnike reševanja najprej testirajo in se šele potem lahko začnejo uporabljati v vseh evropskih reševalnih skupinah.
Cene Griljc se spominja tudi pripovedovanja najstarejših reševalcev o tem, kako so reševalne akcije potekale pred desetletji. »Ko se je v času med dvema vojnama v kamniških planinah zgodila nesreča, je moral tisti, ki je bil s ponesrečencem, priti peš iz Kamniške Bistrice do Kamnika in tam obvestiti žandarmerijo. Zelo veliko časa je bilo potrebnega, da so sklicali vse reševalce, saj ni bilo telefonov. Reševalna ekipa se je v Bistrico podala kar s kolesi. Izgube časa so bile tako neznanske.«

Ob pomoči miličnikov
V petdesetih letih, ko je začenjal Cene Griljc, je koča v Kamniški Bistrici že imela telefon, ki pa ni kaj prida skrajšal časa reševanja. Težava je bila namreč v tem, da so se nesreče dogajale predvsem ob nedeljah, saj so tiste čase ljudje hodili v službo tudi ob sobotah. Ker pa je bila pošta odprta le med tednom, in še to le do 14. ure, je tudi telefon deloval le v tem času! Če se je ob koncu tedna kaj zgodilo, se je moral nekdo najprej pripeljati do Stahovice in iti na pošto ali na postajo milice. Stalna telefonska zveza iz Kamniške Bistrice je bila vzpostavljena šele okoli leta 1970 in šele takrat je lahko sporočilo o nesreči potovalo hitreje. »Miličniki so se takrat z avtom vozili od enega reševalca do drugega in po navadi so potem vso reševalno ekipo s svojim avtom tudi prepeljali v Kamniško Bistrico. Tak način smo kar dolgo uporabljali,« pripoveduje Cene Griljc.
Tudi prenos informacij med reševalci je bil slab, vse drugače kot danes, ko dežurni v centru za obveščanje v Ljubljani v hipu, ko prejme obvestilo o nesreči, pritisne na gumb in »pagerji« reševalcev z območja nesreče zazvonijo hkrati. Reševalna akcija torej steče takoj, ko nekdo pošlje obvestilo o nesreči. Dokler ni bilo radijskih postaj, so se reševalci med iskanjem ponesrečenca razkropili in med seboj niso bili povezani. Prve radijske postaje so se v sedemdesetih letih napajale še na akumulator in so bile zato zelo težke. Zdaj se uporabljajo take na baterije, gorski reševalci pa uporabljajo tudi mobitele. »Reševalci dobro poznajo teren in vedo, na katerih mestih je dobra pokritost s signalom. Kjer ni signala za mobitel pa pač uporabljajo radijske postaje.« Res pa je, da nekdaj nesreče niso bile tako številčne kot danes, in tudi vrsta nezgod je bila drugačna. Takrat so se dogajale izključno alpinistične nesreče in nesreče, ki so se zgodile pri plezanju ali pri hoji, kot so zlomi, zvini, odrgnine in zdrsi na snegu.

Preveč nepripravljenih planincev
Gorski reševalci čedalje pogosteje posredujejo pri negorskih reševanjih, denimo pri nesrečah padalcev ali letalcev z zmaji. »Za reševanje teh ponesrečencev smo poklicani in usposobljeni prav mi. Največkrat letalec pristane v drevesu in tam obvisi. Zato je treba splezati na drevo, velikokrat pa je takega ponesrečenca težko najti, še zlasti, če pade v gozd. Rešujemo tudi tiste, ki opešajo ali jim postane slabo. Ljudje gredo pogosto v gore, niso pa pripravljeni na tako zahtevno telesno preizkušnjo ali pa imajo zdravstvene težave. Kadar koga na turi zadane kap ali infarkt, seveda ne gre za klasične gorske nesreče, a ker se zgodijo v gorah, posredujemo gorski reševalci. Druga stvar so nezgode zaradi prevelikih želja in neustrezne opreme ali opreme, ki je planinci ne znajo dobro uporabljati. Ljudje tudi želijo hoditi po brezpotjih, po neoznačenih poteh. Namesto da bi si za tako pot izbrali človeka, ki pot pozna in jih je tudi sposoben voditi po njej, se nanjo odpravijo kar sami. Ali pa gredo v gore v nepravem času in jih presenetijo vremenske razmere ter obtičijo kje v visokogorju.« A so danes planinci vendarle bolje osveščeni, kaj je prava planinska oprema. Nekoč so bili v naših gorah predvsem avstrijski in italijanski planinci opremljeni s čeladami, z varovalnimi pasovi, vponkami in rokavicami. Takrat smo se jim še malce posmehovali. Zdaj pa tudi naši planinci čedalje več uporabljajo zaščitno opremo. Cene Griljc: »Ko grem v visokogorje, dam čelado na glavo. Ni treba, da se sproži velik kamen, dovolj je droben kamenček, ki pade s primerne višine, da se zadeva konča s smrtjo ali vsaj s hudo poškodbo.«

Ne odlašajte s klicem!
Ob tako zahtevnih nalogah, ki jih zahteva reševanje v gorah, se zastavlja vprašanje, kdo pravzaprav lahko postane gorski reševalec? Franc Miš: »Gorski reševalec lahko postane vsak, ki ima željo in namen prostovoljno pomagati - reševati ponesrečene na gorskem in težko dostopnem terenu. Pogoj za vstop v društvo GRS Kamnik, ki ima 52 članov je, da je kandidat za reševalca aktiven alpinist. Tako je usposobljen za gibanje na terenu, kjer rešujemo. Potrebno je večletno usposabljanje v letni ter zimski reševalni tehniki ter v prvi pomoči. V Sloveniji je več kot 700 gorskih reševalcev in delujejo v 15 društvih ter v dveh postajah pri planinskih društvih.«

Gorski reševalci so prostovoljci in vse svoje dejavnosti, tudi reševanje, opravljajo brezplačno, samo s pokrivanjem dejanskih stroškov. Za reševanje ne izstavljajo računov, čeprav pri reševanju sodeluje tudi helikopter. Franc Miš zato priporoča, naj planinci, ki zaidejo v težave in potrebujejo pomoč, zaradi strahu pred plačilom reševalne akcije nikar ne odlašajo s klicem na pomoč. »Bolje je poklicati uro prekmalu kot minuto prepozno.« Na pomoč naj pokliče vsak, ki se znajde v okoliščinah, ko je ogroženo njegovo zdravje ali življenje. Predsednik kamniške gorske reševalne službe pa opozarja: na turo se odpravimo samo tedaj, ko smo primerno usposobljeni in opremljeni; ne zahajajmo na brezpotja, razen če smo za to usposobljeni, izkušeni in jih dobro poznamo. Na pot se tudi ne odpravljajmo sami.

Povezava: http://www.vzajemnost.si/aktualno/poglej/1087.html

 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Kamnik, 2021