Polet fit - Tone Škarja: Narava ima več orožij, kot si mislimo | Tone Škarja je starosta slovenskega alpinizma. Vabljeni k branju revije Polet fit, junij 2014, v kateri se je s Tonetom Škarjo pogovarjal novinar Gregor Šket. O gorah, vzponih, o alpinizmu, o doživljanju gora, najljubših slovenskih vršacih ...
|
Narava ima več orožij, kot si mislimo
Tone Škarja, starosta slovenskega alpinizma.
Tone Škarja je ljubitelj gora. Je alpinist. Je gospod. Je mož, cigar oči so videle najbolj skrite kotičke našega planeta. Na najvišje vrhove sveta je zahajal še v času, ko ni bilo svetovnega spleta, ko so bile vremenske napovedi precej manj natančne in zanesljive. Reinhold Messner je nekoč dejal, da je pameten tisti alpinist, ki varno pride v dolino. Škarja je točno tak. To izžarevata jasnina in globina njegovega obraza. V vseh tistih desetletjih je zl hraniti in brzdati svoje nagone in strasti. Ti dve skrajnosti je znal združiti v uigrano celoto in ob tem uživati, se učiti in, kar je najpomembneje, preživeti. Na njegovih poteh, vzponih in sestopih se je nabralo na stotine zgodb. Bilo jih je toliko, da bi bil greh, če jih me bi zapisal v knjižni obliki. In jih je - pisal je knjige o Everestu, Kangbačnu, o stenah njegovega življenja ... Izdal je tudi poučen priročnih Hoja in plezanje v gorah. Lani pa je izšla njegova knjiga Po svoji sledi (Alpe, Kavkaz, Himalaja).
Tone Škarja je bil clan mnogih alpinističnih odprav. Bil je vodja odprav na Kangbačen 1974, Everest 1979, Jalung Kang 1985, Šiša Pangmo 1989, Kangčendzengo 1991, Anapurno 1992 in 1995 ter Daulagiri 1998.
Bil je organizator odprav Everest 1996 in Čo Oju 1988 in 2001 ter vodja več izvidnic in trekingov. Veliko let je bil pri Planinski zveza Slovenije vodja Komisije za odprave v tuja gorstva. Že leta 1979 je bil z odpravo na Everest nagrajen z Bloudkovo nagrado, letos pa so mu pri Planinski zveza Slovenije podelili nagrado za življenjsko delo.
Gore, kaj vam pomenijo?
Lepoto, mogočnost, izziv, tudi nedosegljivost v smislu vedno drugačnosti, njihove in moje. Milina zasnežene visoke planote proti ostri odrezanosti skalne stene, strašljivost himalajskega velikana proti zlatim macesnom v njegovem vznožju, rohnenje viharja na zobatem grebenu proti šepetu vode skozi mah, in sredi tega lepega in veličastnega stvarstva jaz, le s koščkom časa in prostora, minljiv, a neponovljiv.
Se spomnite vaše prve ture, trenutka, ko so vas za vedno zasvojile?
Na pohodu z očetom in drugimi z Velike planine čez Konja, predvsem zaradi pogleda z roba Rzenikove stene v globino, malo pozneje pa še na njen profil. Popolna odrezanost v vertikalo, brez vsakega prehoda z blagih južnih pobočij: travnat rob in hip za tem samo zrak. Sicer pa vzporedno branje starih revij o osvajanju Matterhorna in Himalaje, pa knjige Blagoslov gora Janeza Gregorina. Za primer: zatajil sem vnetje slepiča, da ne bi ostal doma, me je pa oče zato naslednji dan moral nesti na hrbtu z Velike planine do Stahovice, saj se mi je slepič že razlil. Priložnosti za hribe so bile takrat redke, nisem je hotel izpustiti.
Nekoč ste dejali, da je alpinizem unikatna kombinacija ljubezni, filozofije, pustolovščine in športa. Gre za zelo kompleksno dejavnost, pri kateri je ob vseh emocijah treba znati ohraniti tudi trezno glavo. Kako pravzaprav poteka evolucija v dobrega, pametnega in odgovornega alpinista?
To, o prepletu čustev, razmišljanja, raziskovanju neznanega in telesne dejavnosti,drži. Kako pa se ob tem razvijati, napredovati in ohraniti življenje, ne vedno s trezno glavo, je pa idealno vprašanje, ki kar kliče po samohvaljenju. Vendar: brez sreče se ne da preživeti, narava ima več orožij, kot si mislimo, in ob pogledu nazaj ni niti kančka napuha, le veselje nad življenjem in globoka hvaležnost zanj. Padal sem, nesel me je plaz, led se je podiral name, drsel sem v prepad, strela je treščila vame, umiral sem od mraza, ... Tu je pamet komaj kaj pomagala. Res pa mlademu človeku sposobnosti hitro rastejo, po vsakem vzponu si boljši in zato varnejši, v poznejših letih pa upadajo in tega stopnjevanja navzdol se premalo zavedaš. Ob vsej pameti je to nevarno.
Verjetno to pravilno doziranje vključuje tudi zmožnost, da se tik pod vrhom obrneš proti dolini, če razmere niso prave. Kako težko je sprejeti to odločitev, ko je vrh tako blizu, da bi se ga skoraj lahko dotaknil z rokami?
Seveda je ujeti pravi trenutek za nazaj pomembno, a človek v polni moči se za to odloči šele, ko res ne gre več naprej. Pozneje si bolj previden, poslušaš tudi sebe, svoje razpoloženje; ne gledaš le stene. V Franciji sem pod visoko steno okleval, udarec kamenčka z vrha začutil kot opomin, in gladko sem obrnil, se vrnil v dolino, v polsnu presanjal udarce cepina in vbode derez v led, se vrnil v dolino, v polsnu presanjal udarce cepina in vbode derez v led, se vrnil in scenarij samo odvil. Vse brez tesnobe, le napetost in pozornost od giba do giba vseh tisoč metrov ledu.
Veliko let ste bili vodja komisije za odprave v tuja gorstva. Zadnje besede izražajo kar precej čarobnosti in celo mistike. Kako je bilo včasih, ko ste se odpravili v »tuje gore«?
Tuje gore so bili v začetku že Julijci, saj je bila kombinacija vlakov in pešačenja izvedljiva le ob večdnevnih praznikih. Potem so bile to francoske Alpe, naprej Kavkaz in leta 1965 Himalaja. Sanje, uresničljive le enkrat v življenju. In, ker nam je šlo, smo se je lotili kot reprezentanca, torej za državo. Južna stena Makaluja, še vedno najtežja smer na Everest - Zahodni greben, južna stena Daulagirija, to so le tri velike stvari od mnogih. Tako smo Slovenci, prej Jugoslovani, dosegli svetovni vrh. Komisija za odprave v tuja gorstva PZS je bila tista, ki je glavno linijo k dosežkom sistematično načrtovala, spodbujala in odprave tudi organizirala. Za Pavletom Šegulo in Alešem Kunaverjem sem bil njen tretji načelnik. Delovala je polnih petdeset let.
V svoji karieri ste bili član več kot dvajsetih himalajskih odprav. Himalaja je verjetno največji alpinistični magnet. Kdaj pa je alpinist v resnici pripravljen na njo?
Zapleteno vprašanje, odgovor preprost: nekateri nikoli, drugi jo nosi v sebi že takoj, ko začne plezati. Tragično je lahko, če se kdo v tem občutku zmoti. Himalaja ni samo lepa gora, ki že zaradi višine in lepote vabi. Himalaja je tudi pust ledenik, puščava z mrazom in redkim zrakom, pogosto slabim vremenom, kjer čakaš na možnost vzpona. Za marsikoga je to preveč. Veliko tegob pred zaželeno zastavico na vrhu.
Menda vam je v vseh teh letih Nepal dobesedno zlezel pod kožo?
To je res. Turistično usmerjeni ljudje se čudijo, kaj neki je privlačnega v tem - navideznem - ponavljanju. A to je preprosto kot čebula: z vsakim obiskom si za plast globlje v deželi in med ljudmi. Sicer pa: kdo je že obhodil vse slovenske hribe, pa čeprav le po enkrat?!
Ko ste začeli hoditi v Himalajo, je bil to divji, malo poznan svet. Bilo je kar precej gora, ki so bile bleščeče bele, čiste in prazne ter so čakale, da na njih napišete svoje zgodbe. S temi besedami ste nekoč opisali Kangčendzengo. Tega je verjetno tudi v Himalaji vedno manj?
Res je. Neznane gore, malo literature, pred nami sicer že vsi osemtisočaki doseženi, preplezana pa komaj kaka stena. To je bila naša niša, kot se reče v podjetniškem svetu: stene, težki pristopi, čim več prvenstvenega. Kangčendzenga je kraljestvo zase in največje probleme ima še vedno nerešene. Namreč probleme za alpiniste, gora sama nima nobenih problemov. Težke stene, kot jih ima množica nižjih vrhov, imajo tudi osemtisočaki, a v zelo redkozračnih višinah. Alpinisti v Himalajo pišemo svoje zgodbe, nič manj pa Himalaja kleše v nas svojo. George Band, prvi na Kangčendzengi, ja razglabljal, zakaj ne plezati nanjo: šele tretja gora po višini, povsem nekomercialno in komaj izgovorljivo ime, dolg dostop, uporniški nosači, najbolj monsunu izpostavljena gora, težko je priti nanjo, težko se je vrniti z nje, nikjer toliko ledu in plazov, nobene stare opreme ne ostane na njej, gora sproti vse »požre« ... In zakaj vseeno plezati: morda prav zato!
Foto arhiv Toneta Škarje
Alpinizem se je v vseh teh letih zelo spremenil. Vedno manj je romantike in precej več komerciale. Kako gledate na ta razvoj?
Čeprav se nerad sklicujem na tujce, bom povzel Reinholda Messnerja: »Plezalcev je v Alpah in sploh gorah tisočkrat več kot včasih, pravih pustolovskih alpinistov pa še vedno samo peščica.« Ti še vedno najdejo prvotno romantiko. Res pa v vse kotičke sveta raziskovalcem sledi turizem, torej komerciala. Kljub trudu in omejitvam prsti kapitala neustavljivo napredujejo.
Kakšen je vaš odnos do komercialnih odprav?
Enako lahko vprašamo, kaj si mislim o množicah na Triglavu in Mont Blancu. Pred 250 leti sta bila oba vrhova prvič osvojena, oba praktično na odpravarski način. Oba vzpona, kot na vse druge težke vrhove, sta bila pravi alpinistični podvig. Način se pač seli naprej, v višja gorstva, v Himalajo. Cilj množičnih vzponov so večinoma le najvišji vrhovi, kot Triglav, Mont Blanc, Elbrus, Everest, od drugih le lažji ali posebno atraktivni. Telesna pripravljenost in popolna logistična podpora to omogočajo. V Alpah in Himalaji ta dejavnost omogoča in izboljšuje življenje domačinom, sicer bi se ti preselili v doline. Mogoče bo za premik poskrbela sprememba mišljenja, da ni cilj v doseganju skrajnosti, temveč v sožitju z naravo, v samem veselju do gibanja, do življenja. Od tega bi domačini enako dobro živeli, le energije za pogon strojev in železja za naprave bi bilo treba manj.
Če se spustiva nekoliko nižje. Kaj alpinistom, ki ste stali na najvišjih vrhovih, predstavlja treking?
V času, ko smo hodili na odpravo, in še bolj, ko smo se vračali, je bila hoja najlepši del poti. Z negostojubnih višin si sestopil med zelenje, ljudi, zrak je postal gost in žameten, toplota je pobožala telo, vode za osvežitev več kot dovolj, pojavila so se tudi druga človeška bitja, ne le že dva meseca istih nekaj. Za nič ni bilo treba skrbeti: ena sama enosmerna prijetnost. Da bi to kar trajalo! Takrat se je vedno rodila želja po tudi s kakimi cilji neobremenjenim potovanjem, torej po trekingu. Še najlepše se je temu približala kaka izvidnica, ogledna odpravica ali pohod. Samo trekingu pa vsaj za alpinistično dušo manjka cilj, morda tudi kot kontrast navadni hoji. Pozneje, ko se zaradi let visoke gore odmaknejo, je pa treking odklop, morda tudi tešenje nostalgije, cilj pa ni več potreben. Čar je še vedno v tem, da ima življenje samo eno smer, ne vleče te na več strani hkrati, ker to preprosto ni mogoče. Ugotoviš, da bi prav to lahko počel tudi v Sloveniji, saj je zrak ugodnejši (gostejši), dežela lepša, težko bi se pa tako samodiscipliniral, da bi hodil brez stika, brez telefonskih pogovorov in brez mika, da bi vmes skočil malo domov in še kaj postoril. Nekateri verjetno to počnejo tudi po Sloveniji, pa so modro tiho, da ne bi bilo preveč gneče. Priporočam! Ob tem sem se spomnil znanca, 74 let starega kanadskega Slovenca, ko si je zaželel in tudi prehodil Slovensko planinsko pot (transverzalo) v enem loku in le kak vmesni dan s kakim spremljevalcem. To mu je bil cilj ob večdestletnem delu - in si ga je za konec podaril. Mogoče mu je bolj napolnil dušo kot ga marsikomu Everest.
Slovenci smo narod, ki zelo rad hodi v hribe. Ne nazadnje smo verjetno tudi zaradi tega pustili tako močan pečat v svetovnem alpinizmu. Smo v tej strasti in ljubezni tudi dovolj spoštljivi do gora in narave?
Če govorim o planincih, gotovo smo. Res pa tudi druge dejavnosti, vključno gospodarske, vse bolj posegajo v naravo in si jo prilagajajo. Po vplivu na okolje je med hojo in katerokoli drugo dejavnostjo v gorskem svetu namreč zelo velika razlika. Prevečkrat je narava naš plen.
Leta 1984 ste izdali učbenik Hoja in plezanje v gorah. Menite, da se Slovenci v hribe odpravljamo z dovolj znanja, da smo dovolj preudarni, da znamo pravilno ocenjevati lastne sposobnosti ...
Ta učbenik, v vseh treh izdajah skupaj s Tinetom Miheličem, je nasledila že cela vrsta popolnejših in obsežnejših. Glede navodil in svaril torej ni nobenih skrbi. Problem je vedno v človeku, v oceni sebe in razmer. Če izobrazbi in tečajem ne sledi praksa, potem ni izkušenj, in - kar je paradoks - ob manj izkušnjah je samozavest praviloma večja. Če več veš, bolj slutiš, kako daleč si od popolnosti, celo vedno dlje. Pri najbolj navadnih skupinskih pohodih zlahka opazite tekmovalnost, pogosto za kakega šibkejšega usodno. Obrniti se, če zdravje ne ustreza, če grozi slabo vreme ali je pot bolj nevarna, kot smo upali, je veliko bolje, kot prezgodaj umreti.
Kako vidite današnje mlade generacije? Je računalniško-digitalna doba kaj oklestila planinske vrste?
Sploh ne, saj je v gorah vedno več ljudi, podatke potegnejo iz računalnika, informacije so jim v spodbudo, prenosni telefoni v oporo. Včasih še preveč, saj kličejo reševalce, ko bi z malo truda lahko sestopili sami. Prav lahko pa vse to nič ne pomaga, če se narava zaroti proti vam. Nobena tehnika vam ne bo pričarala tople obleke ob udaru hladnega vala ali hrane, če se tura zavleče. Nekaj stvari ne bo nikoli digitalnih.
Katere so vaše najljubše slovenske ture?
To vprašanje pa je zadetek, saj so se mi odgovori kar vsuli iz nahrbtnika, zdaj pa naj iz te kopice izberem nekaj naj-naj. Različne skozi čas, seveda, pa vendar! Po arhitekturi: Severna stena Triglava. Po vertikali: Kogel in Dolgi hrbet. Po lepem zimskem plezanju: solo severna stena Skute gor in dol. Po velikopoteznosti: pozimi sam z Jezerskega po severni steni na Kočno, naprej čez Dolško škrbino na Grintovec in dol po Dolgih stenah v Kamniško Bistrico, prvi del podnevi, potem ponoči. Pa mogoče nočni zimski solo vzpon čez severno steno Planjave (v plezalnem transu!). Ali - že na stara leta - pozimi sam po vzhodni steni na Ojstrico, nazaj pa po vzhodnem grebenu in skozi Kocbekovo grapo v Robanov kot. Po klatenju sem in tja: Dleskovška planota in Bohinjske planine. Po lepoti človekovega oblikovanja gorske kulturne krajine: Velika planina (dokler je še!).
Gregor Šket
Foto Uroš Hočevar in arhiv Toneta Škarje
Za objavo na spletu pripravila Zdenka Mihelič
Vir: PZS
|
|
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u. |
|
|
.jpg)
.jpg)
Pozabljeno geslo
Člani društva
RSS kanali
Fotogalerija
Video galerija
Gorska reševalna zveza Slovenije