Gorski reševalki, foto: Matjaž Šerkezi
Sidrišče
Večerno sonce
Navigacija ..., foto: Matjaž Šerkezi
Iskanje
Kratek povzetek zgodovine delovanja Društva GRS Kamnik   Socialna omrežja
Dolga stoletja so se v naših gorah ponesrečevali le domačini, ki so se podajali tjakaj po različnih opravkih, v katere jih je kljub številnim nevarnostim tirala življenjska nuja. Na pomoč so jim priskočili morebitni sopotniki, pogrešili so jih domači in jih šli iskat, poklicali pa so še druge. Največkrat je bilo žal prepozno. Spomin na vse to je ostajal le v nekaterih krajevnih imenih ali pa tudi v ljudskem izročilu.

Prva turistična nesreča se je zgodila leta 1895 v Planjavi in se je po posredovanju Kamniške podružnice Slovenskega planinskega društva srečno končala. SPD se je v gorah nad Kamniško Bistrico še dolgo zanašalo na znamenitega lovskega nadzornika Valentina Slatnarja Bôsa in njegove lovce. Nesreče pa so kazale, kako nujno je čimprej poskrbeti za organizirano reševanje.

bos

Valentin Slatnar Bos (Foto arhiv Franceta Malešiča)

Ustanovitev postaje se najbolj verjetno ni začela s kakšnim slovesnim sestankom in točnim datumom, ampak je šlo za dogovor mož, ki so se zavedali, da ob klicih na pomoč ne bodo mogli več mirno ostajati pri svojem delu v gozdovih.
Na pobudo SPD je leta 1922 gorski vodnik France Erjavšek zbral dobre fante, sposobne za reševanje v gorah in v Stahovici ustanovil Rešilno postajo.

Postaja je spadala pod Kamniško podružnico SPD, njen načelnik pa je postal Maks Koželj.

Prvi reševalci so bili štirje bratje France, Tone, Peter in Lojze Erjavšek, po domače Jerinčkovi. Živeli so v Kamniški Bistrici in jim je "stric" Bôsov Tine vsa njihova otroška leta pripovedoval o gorah in jim kazal vrhove in prehode; zgodilo se je tudi, da so prav njih poslali ponj s klicem na pomoč. Reševanje v gorah je tako zdaj postalo njihov pravi poklic, ki so ga vzeli nadvse zares in za vse življenje. Upravičeno jih danes imenujemo "štirje srčni bratje".

bratje_erjavsek

Bratje Erjavšek (Foto: Maks Koželj, vir:Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom)

Pridružili so se jim še Franc Ajdovec, Franc Balantič, Jože Gradišek in Janez Hočevar.
Kmalu se je priključil tudi Peter Uršič, po domače Bosov Peter. Bil je pastir, drvar, nosač, gonjač in lovec. Potem je postal gorski reševalec, vodnik ter dolgoletni oskrbnik doma v Kamniški Bistrici. Bil je veder in poln gorjanske modrosti, vedno pripravljen pomagati zablodelim in drugim pomoči potrebnim v gorah.

Nesreč je bilo vedno več. Na Kokrskem sedlu je oskrbnik koče postal France Erjavšek , ki je kot gorski vodnik in reševalec preprečil marsikatero nesrečo.

Leta 1933 je ob 40-letnici SPD izšla knjiga »Prva pomoč in reševanje v gorah« avtorja dr. Bogdana Breclja, prva in dolga leta edina knjiga te vrste pri nas.Tega leta je v Kamnik prišel Karel Biško, ki je že prej plezal v Triglavu. Začel je plezati s Pavletom Kemperlom, ta pa je za to navduševal tudi druge.

Leta 1934 so kamniški plezalci prvič sodelovali pri težavni iskalni in reševalni akciji. Posebno Pavle Kemperle je ostal ves čas aktiven. Spodbujal je razvoj alpinizma in sodelovanja pri reševanjih, saj se je zavedal, da starejši reševalci pri reševanjih v stenah ne bodo zmogli brez pomoči alpinistov. Že leta 1936 si je prizadeval, da bi postavili bivak na Podih. Leta 1937 mu je uspelo ustanoviti alpinistični odsek.
Med vojno postaja GRS organizacijsko ni več delovala. Nekateri od reševalcev so bili v partizanih, drugi so jim pomagali. Obiskov v gorah je bilo malo, vendar so se nesreče vseeno dogajale. Reševalci, ki so bili dosegljivi, so kljub vojni reševali.

V letih 1943 in 1944 so reševalci Peter in Tone Erjavšek, Peter Uršič, Franc Zobavnik, Tone Preklet in Jože Gradišek zgradili dve partizanski bolnišnici. Ena zasilna bolnišnica je bila zgrajena na pobočju Mokrice v Kamniški Bistrici, druga pa v dolini Kamniške Bele pod Kozjim hrbtom.

Maks Koželj je ob začetku vojne prinesel domov ves arhiv, del pa ga je Pavle Kemperle zakopal pod Rzenikom. Tako je po njuni zaslugi kamniško planinsko društvo med okupacijo ohranilo vso dokumentacijo.
SPD je l.1946 postalo samostojno. Pod njegovim okriljem je delovalo pet reševalnih baz. Kamniško je takrat vodil Bine Benkovič, najboljši predvojni alpinist. Glavno delo v tem letu so bile plezalne vaje v skalovju na južni strani Starega gradu in v septembru plezalni in reševalni tečaj na Kamniškem sedlu. Prav ta tečaj je pomenil temelj povojnega alpinizma in reševanja v Kamniku.
Za njim je vodstvo reševalne postaje prevzel Karel Biško, vendar se je leta 1947 v prometni nesreči smrtno ponesrečil.

Leta 1947 se je slovenska planinska organizacija preimenovala v Planinsko zvezo Slovenije. Prišlo je tudi do sprememb v organizaciji GRS. Ustanovljena je bila baza GRS v Ljubljani, ki je vključevala postaje GRS Kamniška Bistrica, Stahovica, Kamnik in Ljubljana. Prvi dve sta vodila Peter Uršič in France Erjavšek, kamniško pa je prevzel Leopold Lampič. Bil je navdušen alpinist in reševalec in je zavzeto nadaljeval delo svojih predhodnikov.

Od 19. do 26. maja 1947 je bil na Kamniškem sedlu prvi slovenski reševalski tečaj.

Leta 1951 je načelnik postaje postal Pavle Kemperle, kot tajnik pa mu je pomagal Adolf Čebulj. V tem letu se je postaja tudi reorganizirala. Sporazumno so se odločili, da iz treh postaj na majhnem območju nastane ena, in sicer postaja GRS Kamnik, postaji Stahovica in Kamniška Bistrica pa sta se preimenovali v obveščevalni točki.
Pavle Kemperle je ves čas spodbujal alpinizem, reševalci pa so alpinistično in reševalno tehniko obvladovali do te mere, da so lahko reševali iz najtežjih sten. Vsem je bil prijatelj in vzornik. V Planinskem vestniku se je oglašal s številnimi članki.
Leta 1952 je postaja štela 11 članov in imela šest obveščevalnih točk z reševalno opremo, naslednje leto so na alpinistično-reševalnem tečaju pri Babah na Kamniškem sedlu prvič preizkusili novi Grammingerjev reševalni sedež, leta 1954 pa na tečaju na Sivnici nova Marinerjeva reševalna nosila. Leta 1955 so dobili dvoje takšnih gorskih nosil in dva reševalna sedeža.
Na Korošici je od 6. do 14. aprila 1957 potekal zvezni jugoslovanski tečaj GRS, ki so se ga udeležili reševalci, miličniki in vojaki iz vse Jugoslavije. Iz kamniške postaje se ga je udeležilo pet reševalcev.
Na območju Kamniških Alp so leta 1957 za potrebe reševanja prvič uporabili ročno radijsko postajo.
7. in 8. septembra 1958 je bil na Kokrskem sedlu zahteven reševalni tečaj, na katerem so sodelovali člani nove generacije uspešnih alpinistov.

Leta 1961 je postaja štela 16 članov. Opravili so 11 reševalnih akcij. Tistega leta postaja milice ni imela svojega avtomobila, zato so na akcije spet odhajali s kolesi, po strmem makadamu v Kamniško Bistrico z vso reševalno opremo na hrbtih.
Reševalec Miha Habjan je leta 1961 kupil psa Darisa in ga vzgojil za iskanje zasutih v plazovih. Isto leto so vzpostavili prvo omrežje z UKV postajami. Bile so na Kamniškem in Kokrskem sedlu, na Veliki planini ter v Kamniku pri Pavletu Kemperlu, ki je vsakodnevno kontroliral delovanje postaj.

Leta 1966 je postaja štela 22 članov. Bilo je 35 reševalnih in 3 poizvedovalne akcije. Dobili so nove kanadke za reševanje po smučiščih, lavinske sonde, avstrijski vitel, dva para smuči in tri radijske postaje. Istega leta so opravili prvo poizkusno vajo reševanja s pomočjo helikopterja Na pastirjih pod Kamniškim sedlom.
Na občnem zboru 16.marca 1968 je bil za novega načelnika izvoljen Tone Škarja, ki se je mesec prej izkazal na zimskem reševanju v Rzeniku. V času, ko je vodil postajo je utrdil disciplino in poskrbel za nadaljnjo rast kakovosti dela reševalcev ter za izpopolnjevanje reševalne tehnike ter veščin sodobnega alpinizma.
Leta 1972 je ob svoji 50-letnici postaja pregledala svoje dotedanje delo. V letih 1922-1972 je rešila 148 ponesrečenih, našla 56 izgubljenih ter v dolino prinesla 105 mrtvih obiskovalcev gora, na Veliki planini pa je pomagala 259 smučarjem.

Leta 1973 je vojaški helikopter pripeljal bivak GRS Kamnik na Velike pode pod Grintovcem. Poimenovali so ga po Pavletu Kemperlu, ki si je za postavitev bivaka na Podih prizadeval že od leta 1936.
Dve leti kasneje je bilo leto zaznamovano po rekordnem številu mrtvih. V dolino so jih prinesli kar devet.
Franc Bauman se je jeseni leta 1974 udeležil prvega helikopterskega tečaja za reševalce letalce, France Malešič pa junija 1975 prvega tečaja za zdravnike reševalce letalce. Oba sta leta 1978 prva opravila izpit za reševalce letalce v Lescah.
Leta 1978 je načelništvo prevzel Cene Griljc. V času njegovega delovanja se je postaja kadrovsko in strokovno močno okrepila. Precej se je izboljšalo sodelovanje s Postajo milice. Miličniki so pomagali s prevozi in pri obveščanju ob akcijah.
Ob praznovanju 60-letnice postaje so leta 1982 pripravili samostojno razstavo o razvoju GRS in prvič organizirali skupinski večdnevni obisk tujih gora.

Leta 1990 so vsi reševalci opravili tečaj za radioamaterje. Do leta 1993 je bilo na postaji 40 ročnih radijskih postaj.
Na občnem zboru leta 1993 so sklenili, da bo postaja kupila terenski avto. Po šestih mesecih vztrajnega dela, zbiranja denarja in dokumentacije jim je res uspelo kupiti terensko vozilo Puch 230 GE.
Na izrednem občnem zboru, 25. novembra 1994, so člani sklenili, da se po organizacijski plati izločijo iz planinske organizacije in se organizirajo kot društvo GRS Kamnik.
Leto kasneje je vodstvo postaje prevzel Janez Podjed.

Leto 1996 je zaznamovala tragična nesreča reševalca. Med reševalno akcijo na severnem pobočju Brane se je 17. januarja smrtno ponesrečil izkušen alpinist in reševalec Janez Plevel - Pubi.

Leta 1997 je društvo praznovalo 75 let. Po večkratnih selitvah so reševalci v tem letu dobili v najem nove prostore ob kamniški obvoznici na Perovem.

Leta 1998 je obstala gondola na Veliko planino. V kabini 170 metrov nad tlemi je bilo 34 potnikov in sprevodnik. Reševanje je bilo tehnično zelo zahtevno, zaradi dolgih spustov po vrvi so se zaradi trenja zavorni elementi močno pregrevali.Ob zaključku so bili vsi veseli, da se je težko in odgovorno opravilo srečno končalo.

Leta 1999 so začeli z gradnjo zavetišča GRS na Zelenem robu, ki je bila po mnogo opravljenih prostovoljnih urah zaključena čez štiri leta.

velkabajta2004

Zavetišče na Zelenem Robu (Foto: B. Griljc)

Načelnik društva je leta 2007 postal Rado Nadvešnik. Kot dober poznavalec tehnike, inštruktor GRS in predsednik Komisije za vzgojo in reševalno tehniko je v reševalne postopke uvedel nove elemente.

Leta 2009 mu je uspel načrt zamenjave bivaka Pavleta Kemperla na Velikih podih. Po več mesecih zbiranja denarja in dela je bil bivak v oktobru, s pomočjo helikopterja SV tudi zamenjan. Stari bivak je bil prepeljan v Kamniško Bistrico k Jurju, kjer bo služil kot muzejski eksponat.

Bivak

Bivak (Foto: B. Griljc)

Leta 2010 je vodstvo društva prevzel Franc Miš.

Mnogo več o zgodovini reševanja in opise posameznih reševalnih akcij najdete v knjigi "ZGODOVINA REŠEVANJA V GORAH NAD KAMNIKOM", avtorji France Malešič, Cene Griljc, Vlasto Kopač, Tone Škarja in Miro Štebe, izdala Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 2002.

Povzetek zgodovine pripravil: B. Griljc

 
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.



Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Kamnik, 2017