Sidrišče
Prihaja pomoč, foto: Vladimir Habjan
Nad meglo, foto: Vladimir Habjan
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Irena Mušič Habjan, petek, 14. julij 2023, ogledov: 855

Ognjeni krst ali zarana v gore po dekleti

Dvanajstega julija 2023 sredi noči se iz dnevne sobe začne oglašati neko popolnoma neznano zvonenje. Prvi šok. "Kaj za vraga je to?" Kot v transu vstanem in stečem proti telefonu, da se ne bi zbudila cela hiša in takrat me prešine: "GRS intervencija." Pomanem oči in preberem SMS s kratko vsebino: Oslabeli planinki na turskem žlebu

Joj, kako je prijala domača postelja, v katero sem se zvrnil po štiridnevnem trekingu po Dolomitih. Čeprav morda ture niso bile fizično najbolj naporne, pa te nenehna osredotočenost na varnost in dobro voljo klientov dodobra utrudi. Tako sem po prihodu domov, v torek pozno zvečer, le na hitro pobožal spečo stručko v posteljici ter moji boljši polovici precej neizčrpno poročal o dogajanju preteklih dni, nato pa zaspal kot angelček z mislijo na dišečo turško kavo, ki zjutraj pridiši iz domače kuhinje.

Sredi noči se iz dnevne sobe začne oglašati neko popolnoma neznano zvonenje. Prvi šok. "Kaj za vraga je to?" Kot v transu vstanem in stečem proti telefonu, da se ne bi zbudila cela hiša in takrat me prešine: "GRS intervencija." Pomanem oči in preberem SMS s kratko vsebino: Oslabeli planinki na turskem žlebu.
Odprem balkonska vrata, zaužijem nekaj svežega zraka in pogledu proti Kamniškem sedlu sledi že drugi šok tistega jutra. Kamniške Alpe prekrivajo temni oblaki in vsake toliko svetla strela prereže nebo. "Od kje pa zdaj to?" V trenutku mi je jasno, da bosta dekleti potrebovali pomoč iz doline. Ampak zdaj ko gre zares, se mi začnejo kar naenkrat postavljati vprašanja zelenca: "Kaj vzeti s sabo? A je sploh prav, da grem na postajo, saj ni nič pisalo? Naj čakam na nadaljnja navodila?"

Nič. Grem. Kako poteka priprava na izvoz vozila s prvo ekipo seveda ne vem, saj še nikoli nisem tega doživel. Potrudim se spakirati sebe in nahrbnik tako, da sem takoj pripravljen na akcijo. Vzamem nekaj dodatnih oblačil, dodatni plezalni pas ter palice, ker vem kako nesramno naporen je vzpon proti bivaku pod Skuto. In krenem proti Kamniku. Ob petih zjutraj so ceste še prazne, zato sem hitro na društvu. Še najbolj mi je bil v napoto policijski avto, ki se je prav ležerno peljal proti društvenim prostorom, da gospodje v modrem opravijo svoje dolžnosti.

V naši bazi so že Srečo, Haubi in Tadej. Avto je že pripravljen. Pride še Matej in se hitro preobleče v delovna oblačila. V nahrbnike zbašemo še obe grelni blazini ter krajšo vrv, saj bo sestop zelo verjetno nadležno zoprn po vseh tistih spolzkih koreninah. Ko je avto že v prvi prestavi, v njega skoči še Boris in v turobnem jutru se zapeljemo v Kamniško Bistrico. Aladin na ARSO je ves bled, radarska slika padavin pa je pošteno zardela v jutranjih urah. Malo pred šesto parkiramo karseda daleč v Koncu in se poženemo v hrib. 
Dež nas ne moti, saj bomo na začetku v zavetju gozda, ki pa nas s svojimi neštetimi mokrimi lovkami dodobra stušira, svoje pa doda tudi vlaga, tako da smo v nekaj minutah premočeni znotraj in zunaj. Recept za tempo je preprost. Karseda hitro. Vsake toliko pade kakšen vic, tako da morala ostaja visoka, a je včasih potrebno pošteno zajeti sapo. Pot je razmočena ter spolzka in v mislih si že predstavljamo dolgotrajen sestop s prezeblima dekletoma, saj bi težko v takem vremenu verjeli na pomoč helikopterske ekipe.

Pod bivakom radijska zveza nekaj zahrešči, a se nikakor ne moremo sporazumeti, na telefon smo nedosegljivi, saj ni signala. Ne zgubljamo časa z razpredanjem in nadaljujemo navzgor po strmem melišču med čedalje redkejšimi kapljami dežja, ki jih počasi, a vztrajno, preganjajo močni sunki hladnega vetra. Še vedno se vsi štirje držimo skupaj in v dobri uri in dvajset dosežemo bivak. Boris vstopi, da preveri stanje, a najemniki tiste noči nimajo pojma o kakih izgubljenih. Še najbolj glasna je njihova čivava, zaradi katere se hitro poslovimo in nadaljujemo proti Turski gori. Boris medtem po telefonu pokliče eno izmed deklet, ki z očitno preplašenim glasom pove, da sta še vedno na istem mestu.
"Ok, kar počakajta, še par minut in smo pri vaju", je zadnje navodilo, predno se poženemo po strmih platah naprej. Ko dosežemo skalnat hrbet s katerega gre pot pod Rinkami do ustja Turskega žleba se razgledamo in ju brez težav odkrijemo. Čepita v skromnem zavetju večje skale, od daleč sta dobro vidni zaradi zlate astro folije, s katero sta pokriti. Pomahamo si in vsem nam odleže. Nam, da smo jih tako hitro našli, njima pa zagotovo še bolj, saj v čakanju na pomoč se minute hitro spremenijo v ure. Spustimo se do njiju, ura pokaže uro in petinštirideset minut, odkar smo zapustili avto. Hitri smo, ni kaj. Dekleti sta premraženi, ena s težavo vstane. Po nekaj hitrih začetnih vprašanjih o lakoti, žeji in morebitnih poškodbah steče modna revija športnih oblačil. Nataknemo na njih skoraj vse kar imamo. Velikost ni pomembna, včasih gre malo na silo, kar je predolgo pa zavihamo. Pomembno je, da se čimprej ogrejeta na delovno temperaturo. Medtem si še sami nataknemo kak sloj oblačil, saj še vedno piha močan veter.
V bazo javimo trenutno stanje in se začnemo premikati proti bivaku, kjer se bomo, po prvotnem planu, še dodatno ogreli in pripravili na sestop v dolino. Gre počasi, a dokaj tekoče in sem ter tja se vsem nam že prikrade tudi kak nasmešek na obraz. Dekleti povesta, da sta v soju tisočih zvezd iz Logarske doline ob dveh zjutraj krenili skozi Turski žleb na Tursko goro, saj sta želeli ujeti sončni vzhod, a ju je presenetila nevihta. Nikakor jima ne gre zameriti, saj je nevihta prišla povsem nepričakovano in prav je, da sta poklicali pomoč.
Po krajšem vzponu hoja povsem steče, Srečo pa po postaji pove, da nas bo lahko pobral helikopter. Sam še vedno težko verjamem, da se bo to tudi zgodilo v tem vetru, ampak vseeno smo veseli, da bomo veliko hitreje v dolini. Na manjši travnati uravnavi si nataknemo čelade in plezalne pasove ter se pripravimo na vkrcanje, saj v daljavi že slišimo značilen zvok motorja.

Tadej in Boris kažeta naše mesto, z Matejem pa malce stran zakrijeva dekleti pred močnim vetrom, ki ga ustvarja bližajoči se helikopter. Ni prostora za pristanek, zato le lebdi kak meter nad tlemi. V helikopterju zagledamo našega Bizija, ki je ravno ta dan dežuren na Brniku. Tehnik pomaha, Boris in Tadej pritečeta po prvo ponesrečenko in jo skupaj dvignejo v kabino. Pomaha še drugič in zdaj sva na vrsti midva z Matejem in z drugim dekletom. Primeva jo vsak pod eno roko in ker je zelo lahka jo kar potegneva do sani, kjer ji pomagajo v helikopter. Prazen prostor s skokom v kabino zasede še Tadej in nekaj trenutkov kasneje z Matejem in Borisom ostanem sami, v tišini, a na naših obrazih je nasmeh. Nasmeh zadovoljstva, da smo dobro opravili. Tudi če bo zdaj treba peš v dolino. 
A veter je bil toliko usmiljen, da smo kakih deset minut kasneje tudi mi trije poskakali (no, mojo skromno malenkost so bolj vrgli) v helikopter in se ekspresno pripeljali pred društvene prostore. Tam se je vse odvilo zelo hitro. Naredili smo nekaj požirkov, pojedli zavoj napolitank, Tadej je odšel po avto v Konec, Boris je gentelmensko odpeljal dekleti v Logarsko dolino, sam pa sem se odpeljal domov, kjer sem si, končno, lahko skuhal turško kavo.


In ta je prijala še bolj, kot sem si predstavljal prejšnji večer. Za mano je bila prva prava intervencija. Občutke težko opišem, povem pa lahko le to, da so vsaj približno taki, kot sem si jih predstavljal, kar verjetno pomeni, da z odločitvijo, da se pridružim ekipi gorskih reševalcev, nisem udaril mimo. Čeprav vem, da se vse akcije na žalost ne končajo tako, pa bo ta, moja prva, zapisana kot suverena, hitra, uigrana, pozitivna zgodba s srečnim koncem.

Spisal: Žiga Macedoni
Foto: Žiga Macedoni in Matej Ogorevc

Fotogalerija

Ognjeni krst ali zarana v gore po dekleti



 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Kamnik, 2024