Sidrišče
Prihaja pomoč, foto: Vladimir Habjan
Nad meglo, foto: Vladimir Habjan
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, ponedeljek, 16. april 2012, ogledov: 2133

Metodu v spomin

»Veš Mišo, v hribe hodimo zato, da doživimo lepoto, kot je v dolini ne bi nikdar«. To misel in še marsikatero, mi je izrekel, ko sva se pred šestimi leti vračala skozi Repov kot v dolino.

Dopoldne, ko sem zvedel kruto resnico, da je Metod izgubil boj z zahrbtno boleznijo, je bilo v dolini res turobno. Prepričan sem, da je bilo kje gori lepše in odšel je tja. 
Metoda sem spoznal kot tečajnik alpinistične šole. Imel sem srečo, da sem bil njegov vajenec, kot nas je večkrat imenoval tečajnike, srečo, ker sem imel za inštruktorja pravega mojstra, predvsem pa srečo, ker sem spoznal velikega človeka.
»Alpinizem ni samo plezanje. Alpinizem je in mora biti precej več.« so besede, ki jih je pogosto izrekel. Vsem, ki so ga začudeno pogledali, je še dodal: »Tudi »afna« dobro pleza, pa ni alpinist«. Kdor je hotel razumeti, je lahko razumel.
Tisti »precej več« mu je vedno pomenil predvsem človekoljubnost in duhovnost. To je nosil v sebi in vedno radodarno delil z drugimi, tudi z nami, kamniškimi gorskimi reševalci.
Slava mu! 

Franc Miš v imenu kamniških gorskih reševalcev 


Kdo je bil Metod Humar: Iz Wikipedije, proste enciklopedije 
Metod Humar, slovenski alpinist, gorski vodnik in gorski reševalec (2. julij 1939, Nožice na Gorenjskem, † 15. april 2012). Je dobitnik zlatega priznanja občine Kamnik in častnega znaka Gorske reševalne zveze Slovenije. 

Metod se še ni zavedal življenja, ko je že vzljubil gore. Vsakodnevno je iz rojstne vasi Nožice občudoval Kamniško-Savinjske Alpe. Pravi, da je hotel videti, kaj je na drugi strani gora. Hrepenenje se je z leti stopnjevalo. Izbral si je kamnoseški poklic in se pogosto pošalil, da bo tako znal vsaj dobro zabiti varovalne kline v trdo skalovje. 

V alpinizmu se je začel uriti, ko mu je bilo 17 let. Plezalne veščine je dojemal s Tonetom Škarjo . Posebej je prisluhnil nasvetom starejšega alpinista Mihola Habjana. Davnega leta 1958 je bil sprejet za pripravnika gorske reševalne službe. Bilo mu je 19 let. "Takrat smo Slovenci živeli bedno. Štiri mesece je bilo treba delati za navadno kolo," nam je oni dan pripomnil na svojem domu v Šmarci. 

Metod Humar je precejšen del svojega življenja v gorah posvetil gorskemu reševanju. Več kot 35 let je bil izjemno dejaven v gorski reševalni službi na reševalni postaji Kamnik. Sodeloval je v več kot 200 gorskih reševalnih oziroma iskalnih akcijah. V teh letih je izmed ponesrečenih v gorah ostalo živih okoli 70 odstotkov ljudi. Gorsko reševanje je Metod Humar v zadnjem obdobju v glavnem zamenjal z vzgojo mladine v alpinistični šoli. Mladim rad pojasnjuje častni planinski kodeks, jim prenaša fizične izkušnje in duhovna spoznanja. Tega je v planinah skozi desetletja sam veliko doživel. Meni, da je novodobni alpinizem usmerjen preveč fizčno, telesno. Pozablja se na duhovnost, na prijazno, spodbudno besedo, ki je potrebna soljudem. Mladim pripoveduje, kako slabo so bili v njegovi mladosti opremljeni gorski reševalci. Danes so na voljo sodobna oprema, helikopter, izurjena zdravniška ekipa... A gorniki so po njegovem včasih bolj prijateljevali, si medsebojno nesebično pomagali. Bili so velika družina. In prav to želi privzgojiti mladim. Včasih se z naraščajem poda v hribe in mu med vzponom tu in tam reče: "Fantje! Ata ne more več tako hitro, pazite nanj!" 

Pomembnejše odprave: 
1965: član JAHO II, odprava na Kangbačen, 7902 m 

Prvi slovenski pristop na sedemtisočak 

Spletno gnezdo (kratek filmček z Metodovo zgodbo)

in Metodov najljubši citat, ki ga je recitiral z žarom v očeh, tako pristnim, da so človeku šle "kocine" pokonci: 

Planinski vestnik 1957, št. 1 - Marko Dular, Direktna smer v Planjavski glavi:

Naprej, mi veleva telo. Ven iz zaklete votline, me rote otrple noge. Plezam v lijaku. Zagozda! Udarec, požre jo poklina. Zdrsnem nazaj. 
»Ono tanko, razklano mi daj! Gori je bolje.« 
Skala se drobi. Majhen stop. Bo. Zagozda je na varnem. 
Zopet požira poklina moje moči. Klin! Na srečo drži. Čeprav tiči v skali samo centimeter, trenutno obremenitev mora zdržati. Streme! Klin škrtne v razpoki. Zelena voda se pocedi iz nje. O da bi prijela zagozda! Votli udarci. Kot bi zabijal žeblje v krsto.ž
 

Na vrhu votline. Prevesna in gladka zajeda se boči nad njo. Visoko zgoraj jo zapira ogromen, napokan bolvan. 
Skrčen sem in zvit kot vijak z rokama pri nogah in rogelj v desnici se maje. Le preprijem in lijak bo za mano. Skala je ukazala: »Stoj!« »En sam oprimek le plitvo vdolbinico mi nakloni! Vsaj prst mi ponudi, ki me bo vodil tod preko,« a skala ne odgovori. Le klin se premakne v zagozdi. Molk. Zakričal bi, pa ledeno me stisne za grlo. Petnajst metrov više pa greben in sonce srebri zob nekaj metrov nad mano.
 

Dvoje vrvi, bela in zelena, visi ob steni. V prepad vlečeta. Kraj kažeta, kamor je udarila skala. Bel oblaček in nič več. Veter prinese odmev iz nižine, glasneje zašumi slap. Kako zelen je gozd v dolini in bela prodišča - tisoč metrov pod nama. Sonce pa boža rogljiče v Mrzli gori in Križu. Rinka žari in klin se bo izruval ... 

Je to konec? Sklonim se čez rob. Dvoje oči mi grebe v dušo, dvoje posinelih usten se premakne. Tiha beseda priplava do mene.

Ogenj šine v telo. Zdaj nisem več sam. Moč dveh se združi v enem, četvero rok se prime za skalo in dvoje src se bori za življenje. Morava! Rob plezalnikov škrtne v gladki skali. Stena se premakne ... Padam!

Ne! Dvigam se! Bližam se zobu. Noge so zravnane. Dosežen je nedosegljivi rob bolvana. Maje se. Naj se! Klin! Še enega! V silnem razkoraku obstanem. Mrzel pot mi obliva čelo. »Živeti eno življenje zase in za tovariša, je plezanje v navezi« - čudna, a resnična misel. Roke se stegnejo po srebrni, od sonca obsijani skali. Omahnem na polico. 

Članki:



 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Kamnik, 2022