Srčen prispevek za gorske reševalce iz Kamnika.
Prihaja pomoč, foto: Vladimir Habjan
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Bojan Pollak, sobota, 5. februar 2011, ogledov: 1301

Zimska vaja postaje GRS Železna Kapla

Celotne vaje sta se iz Slovenije udeležila Franc Miš in Bojan Pollak, samo nedeljskega dela pa tudi reševalec s postaje GRS Škofja Loka (Zvone Korenjak). Vaja je potekala v pretežno zelo lepem in relativno toplem vremenu, ob zmernem vetru, ki pa je precej hladil, medtem ko je bilo snega zelo malo.

Odhod iz Kamnika je bil okoli 07.00, prihod v Železno Kaplo pa okoli 08.15. Tam je bil zbor in razlaga poteka vaje. Osnovna predpostavka je bila, da sta se na dveh različnih krajih, za katere je obveščevalec po telefonu sporočil samo koordinate, zgodili dve nesreči: pet ljudi je zasul plaz, v steni pa se je ponesrečil plezalec. Moštvo (26) se je razdelilo v dve skupini. Določen je bil vodja celotne akcije in vodji posameznih skupin, ki sta vsaki zase vzeli potrebno opremo. Do Kapelske koče smo se pripeljali okoli 10.00. Po kratkem postanku in »preveritvi« informacij smo se v več skupinah povzpeli do razvalin Rainerjeve koče, kjer je bil v večji kotanji pod koča »plaz«. Tu je začela z delom skupina za reševanje izpod plazu, druga skupina se je pa povzpela na greben in pričela z reševanjem iz Z grape. 

V manjšem plazu so s psi našli zasutega, nato pa so po pregledu večjega plazu, označitvi obsega, postavitvi opazovalca, se je plazovina najprej pregledala z žolnami. In našlo se je enega zasutega. Ker ostali »zasuti« niso imeli žoln, se je takoj začelo sondiranje. Ob prvi najdbi se je izločil »lopatar«. Po izkopu »zasutega« (tega je simuliral eden od udeležencev), je bil dan poseben poudarek »zračnemu žepu«, nato mu je bila nudena prva pomoč. Med tem sta vodnika psov pripravila živali za akcijo. Najprej je eden poiskal zasutega, nato še drugi, medtem ko so ostali na plazovini še naprej izvajali sondiranje oz. oskrbo. Na koncu so vadili še izdelavo začasnega transportnega sredstva iz bivak vreče in pomožnih vrvic.

Druga skupina je na grebenu, na izstopu Zahodne grape, vzpostavila neposreden stik s ponesrečenim oz. njegovim soplezalcem, izdelala sidrišča na zavrtane kline in spustila dva reševalca z UT nosili do ponesrečenega. Nepoškodovanemu plezalcu je bila pritrjena vrv, da se je lahko po njej povzpel na vrh. Reševalca sta oskrbela ponesrečenca (»zlomljena noga«), nato je sledil dvig za dolžino vrvi. UT nosila so bila v pokončnem položaju. Na zgornjem delu nosil je bil en reševalec, na spodnjem delu pa drugi. Nosila se je dvigovalo s pomočjo enojnega škripca (ena vrv), varovanje na polbičev vozel je pa bilo še z dvema vrvema (ena za nosila, ena za oba reševalca).

Po končani vaji je bil zbor v Kapelski koči, kjer je po kosilu sledila analiza opravljenega dela. Te analize se je udeležil tudi Otmar Striednig, predsednik koroške gorske reševalne službe, ki prej bil na skupni vaji postaj GRS inz Mojstrane, Kranjske gore, Rateč in Beljaka na Kepi. V analizi je bila med drugim posebej izpostavljena določena razlika med »doktrino« in dejansko izvedenim delom. Pri tem je bilo izpostavljeno in poudarjeno, da je za začetno usposabljanje nujno in edino pravilno, da se popolnoma upošteva učbenik, tako da je osnovna oz. temeljna usposobljenost reševalcev enaka. V konkretnih primerih reševanj pa so možna določena odstopanja po načelo: (poleg varnosti reševalcev) najpomembnejši je ponesrečenec in temu je usmerjeno vse. Seveda je pa za določena odstopanja potrebno veliko praktičnega znanja, poznavanja terena, razmer, ljudi itd. Ob tem smo Stiednigu predstavili tudi našo »doktrino«, ki je načelno že sprejeta pri alpinistih in vodnikih, da je ne glede na učbenik v redu vse, kar izpolnjuje 4 zahteve: deluje, je varno, izvajalec to obvlada in ne škoduje oz. ne moti drugih, pri čemer je bilo posebej poudarjeno, da mora biti začetek usposabljanja po učbeniku. 

V nedeljo zjutraj je bila še vaja iz iskanja več zasutih s pomočjo plaznih žoln z uporabo sistema zakopanih plošč. Pri tem se je pokazalo, da ni bistvene razlike med žolnami posameznih proizvajalcev, čeprav je interni preizkus, ki ga je že prej izvedla postaja GRS Železna Kapla, pokazal, da so bile v dani situaciji najboljše plazne žolne Pieps. Sledila je še analiza celotne vaje, skupno kosilo in okoli 13.00 odhod domov.



Poleg same udeležbe na vaji smo obisk izkoristili tudi za to, da smo se pogovorili oz. izmenjali nekaj izkušenj . Pri tem se je pokazalo, da so nekatere naše izkušnje zanimive tudi za njih. Trenutno je vključeno v postajo 46 članov, od katerih je kar deset pripravnikov (med njimi eno dekle). Alpinistično zanje ni nujni pogoj za vključitev v GRS, ker sama GRS prireja alpinistični tečaj. Pripravništvo traja od 12 do 18 mesecev in pri tem se ocenjuje predvsem volja in želja pripravnika za delo v GRS. Če se udeležuje vseh vaj, akcij in druge deajvnosti GRS, ga pošljejo na tečaje. Najprej je osnovni »alpinistični« tečaj. Sledi tečaj za »tovariško« pomoč (samoreševanje) v kopnem, tečaj v ledu (snegu), tečaj iz reševalne tehnike v kopnem, tečaj iz reševalne tehnike v snegu in tečaj iz ledeniške reševalne tehnike. Poleg tega je še 60-urni tečaj iz prve pomoči, ki ga izvaja Rdeči križ ali pa kdo od zdravnikov, ki ima za to državno licenco in je tako potrjen od države. Zavarovani so pri zavarovalnici Generali. Zavarovanje velja za vso dejavnost v okviru GRS, tudi za individualne ture, vendar samo na območju, ki ga pokriva postaja. Za ture izven tega območja mora biti napisan nalog. 

O uporabi helikopterja odloča center za obveščanje oz. vodja postaje. Za akcije, kjer je možno izvesti transport na drug način, helikopterja ne odobravajo razen v izjemnih primerih (infarkt, velika neposredna nevarnost in podobno). 
Večino helikopterskih reševanj je izvedeno v okviru OEAMTC. Helikopter plača zdravstveno zavarovanje samo v primeru, če je bil prevoz z njim nujen, zavarovalnica oz. ponesrečenec sam. Nujnost prevoza s helikopterjem ugotavlja in/oz. potrjuje GRS (težaven teren, posebej takrat, ko je klicatelj na pomoč nepoškodovan) oz. zdravnik (vrsta poškodbe). 

V helikopterju sta poleg pilota (kopilota), še medicinski tehnik (izjemoma zdravnik) in reševalec letalec. Reševalec letalec mora imeti usposabljanje GRS, usposabljanje za helikopter, za prvo pomoč, ker ne rešuje samo v gorah, ampak kjer koli (prometne nesreče). Ko je v helikopterju je del ekipe - profesionalec, sicer je pa običajno zaposlen nekod drugod (večina naj bi bila pri policiji), en dan na teden je pa zaposlen kot reševalec- letalec. 
Glede na to, da je vedno več telefonskih klicev na pomoč in da so pri takih klicih vedno pogosteje namesto imena kraja uporabljene geografske koordinate, ima postaja več kot 16 naprav za orientacijo po sistemu GPS. Na postaji je tudi nekaj rezervne osebne opreme (pasovi, čelade, dereze, cepini in podobno) za primer, ko kakšen reševalec v naglici pozabi kakšen kos opreme doma. 
Z Gernotom Koboltschnigom, podpredsednikom GRS Železna Kapla, ki je tudi predstavnik celotne koroške GRS za javnost, sva se tudi dogovorila, da bo GRS Kamnik pošiljal četrtletna obvestila koroške GRS. 
Povabila sva jih tudi na našo vajo, ki bo 26. in 27. februarja. Poskusili se je bodo udeležiti, čeprav imajo takrat že drugo tradicionalno prireditev. 

Obisk vaje je bil vsekakor koristen in bilo bi dobro tudi za druge člane kamniškega društva GRS, pa tudi drugih društev GRS, da se je v prihodnje udeležijo z odprtimi očmi. 

FOTO GALERIJA

Franc Miš in Bojan Pollak 



 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Kamnik, 2019