Sidrišče
Prihaja pomoč, foto: Vladimir Habjan
Nad meglo, foto: Vladimir Habjan
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, sreda, 1. junij 2016, ogledov: 3278

Dokler nevarnosti ne poznaš, misliš, da si varen

Slamnik, št. 5, letnik LVI, maj 2016, Tjaša Banko: FRANC MIŠ, PODPREDSEDNIK GORSKE REŠEVALNE ZVEZE SLOVENIJA (GRZS) IN PREDSEDNIK GORSKE REŠEVALNE SLUŽBE (GRS) KAMNIK

Društvo GRS Kamnik je letos prejelo zlato priznanje Občine Kamnik za vrhunsko usposobljenost, organiziranost, širjenje zavesti o varnosti v gorah in nesebično pomoč pri reševanju.
Krmilo društva drži v rokah Franc Miš, ki smo ga težko ulovili, saj je vsakodnevno razpet med službo in intervencijami, med dolino in gorami. Je v odlični kondiciji, s srcem vedno pri stvari, predvsem pa v vsakem trenutku pripravljen na akcijo. Kot pravi sam, je malce čuden. Čuden, ker tako kot drugi gorski reševalci tvega svoje življenje, da bi rešil tujega. Čuden, ker je zaljubljen v gore. Čuden, ker dela zastonj. Čuden, ker pomaga.  

Danes sva intervju za nekaj ur prestavila zaradi intervencije. Iskali ste pogrešano osebo in jo tudi našli - mrtvo. Kako se počutite v takšnih trenutkih, ko ste tako rekoč nemočni?
Seveda si ob tem vse prej kot vesel. Taki dogodki te prizadanejo, res pa je, da smo tega že navajeni. Travme si zdravimo s črnim humorjem, kar izhaja že iz zgodovine. Črn humor je pogosto res najboljše zdravilo ... Večkrat nam je težko. Sam vedno razmišljam, kdaj bom pri reševanju naletel na kakega svojega kolega ali, bog ne daj, koga od bližnjih.

20160601_grs_kamnik_slamnik_mis_franc_003
Iskanje. Foto: Matjaž Šerkezi

Se še spominjate svoje prve intervencije?
Dobro se je spominjam. Šlo je za zdrs in padec čez skok, kakih petdeset metrov. Oseba je bila na mestu mrtva - z odprto glavo. Kolegi so mi rekli, da grem lahko gledat, a so me opozorili, da je videti kot bi iz nogometne žoge ven potegnili dušo. Bil sem v dilemi, ali naj pogledam ponesrečenca, ali ne, toda konec koncev sem vedel, da bo tovrstnih soočen v prihodnje še precej.

Vam je danes, po mnogih izkušnjah, kaj lažje, ko naletite na tako tragičen prizor?
Seveda je z izkušnjami drugače. Je pa tudi res, da mlajše generacije drugače gledajo na smrt. Sam sem se s smrtjo soočil že doma, ko je umrla moja botra. Umrla je doma in bil sem zraven. Ata mi je tako rekoč umrl v naročju. Ja, na smrt smo včasih gledali drugače. Spominjam se primera, ko smo oživljali planinca, žal neuspešno. »Ta mladi« reševalci so imeli nalogo, da spakirajo njegove stvari. Spominjam se jih - vrteli so se okoli trupla kot mačka okoli vrele kaše! Naši generaciji je smrt absolutno bližje. Jaz sem se na te zadeve naučil gledati tako, da se življenje pač začne z rojstvom, konča pa s smrtjo.

Kako pa sploh potekajo intervencije? Kaj se zgodi, ko vam zazvoni telefon?
Takrat adrenalin naredi svoje in zlagal bi se, če bi dejal, da nisem nič pod stresom, kljub temu, da imam zdaj za sabo že lepo število intervencij. Nenazadnje sem v trenutku iz vsakdanjega življenja postavljen v situacijo, ko sem odgovoren za ponesrečenca in reševalce. Aktivira me center za obveščanje in me obvesti, kaj se je zgodilo. Navadno me potem vežejo s prijaviteljem nesreče oziroma očividcem. Na telefon dobiš neko nepoznano osebo, ki je ponavadi šokirana in panična. Včasih se zgodi, da dobim jasne in koristne informacije, spet drugič takšne, s katerimi si nimam kaj pomagati. Takoj aktiviram reševalno ekipo, ki se zbere na sedežu društva, zatem steče akcija. Vedno najprej pošljemo predhodnico, to je prvi avtomobil s fanti, ki so nekako najbolj »fit« in bodo najhitreje prišli do ponesrečenca. Zelo veseli smo, če je v ekipi tudi zdravnik.

20160601_grs_kamnik_slamnik_mis_franc_004
Reševanje. Foto: Vladimir Habjan

Kako pa pridete do težko dostopnih terenov?
Z avtom, do koder gre, naprej pa peš. Z nahrbniki in vso opremo na ramah, kadar seveda ne gre za helikoptersko reševanje.

Koliko reševalcev pa se navadno odpravi na intervencijo?
Odvisno od posameznega primera, če gre za zahtevno zadevo, nas je lahko tudi do 20, 30, v manj zahtevnih primerih nas je okoli osem. Zgodi se tudi, da nas je na začetku samo pet, ker so vsi v službah.

Ste vi kot vodja vedno prisotni?
Ja, ponavadi vedno pokličejo mene. Če se takrat slučajno nahajam predaleč in bi bila akcija zato lahko ovirana, zadeve prevzame moj namestnik.

Kako pa je pri reševalnih akcijah poskrbljeno za vašo varnost?
To je odgovornost, ki jo mora prevzeti vodja intervencije, kdorkoli že to je. V končni fazi pa je znano, da je naše delo nevarno, tako da mora najprej vsak sam poskrbeti za svojo varnost. Gore so nevarne, varne ne bodo nikoli. Nesreča se lahko pripeti komurkoli in žal je do nesreč, tudi smrtnih, že prišlo tudi med našimi kolegi.

Ste sami v okviru reševanja že utrpeli kakšno poškodbo?
Ne, reči moram, da ne. Bil pa sem prisoten, ko se je poškodoval kolega tekom intervencije. Spominjam se, da smo okoli dveh zjutraj našli ponesrečenca s težkimi poškodbami glave. Med transportom se je ponesrečil eden izmed naših reševalcev. Z nosili se je udaril v stegensko mišico in jo pretrgal.

Kot pravite, so gore nevarne. Kaj pa je najpogostejši vzrok nesreč v gorah?
Najpogostejši vzrok je zdrs, do zdrsa pa lahko pride iz različnih razlogov. Zdrsnemo lahko preprosto zato, ker smo nerodni, ali pa se odpravimo na zahteven teren, za katerega nismo ustrezno pripravljeni. Nesrečam pogosto botruje slaba pripravljenost na turo in nepoznavanje vremenskih razmer, ki te v gorah vedno lahko presenetijo.

Za sabo imate ogromno število takih in drugačnih intervencij. Bi lahko izpostavili kakšno, ki vam je ostala še posebej v spominu?
Teh je bilo kar nekaj. Spominjam se ene, pri kateri sem aktiviral helikopter nujne mediciske pomoči, a sem s tem dejansko delal proti predpisom. Tega helikopterja pri nas za reševanje v gorah namreč ne uporabljamo, toda zadeva se je takrat srečno končala. Izkazalo se je, da smo ponesrečenki rešili življenje ravno zaradi aktivacije helikopterja. Šlo je za anafilaktični šok po piku ose. Oseba bi se lahko dokaj hitro zadušila, če ne bi helikopter pristal v neposredni bližini nesreče. Odločil sem se, da poskusimo, čeprav sem bil kot vodja intervencije zato v prekršku. Če bi šlo kaj narobe, bi me najverjetneje »pribijali na križ«, tako pa smo rešili življenje in pokazali primer dobre prakse sodelovanja med službami. Kot podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenija se že leta zavzemam za združitev teh dveh ekip. Kar nekaj časa smo delali na tem, prišli smo do faze, ko naj bi bilo že skoraj vse urejeno, a je zadeva potem zastala zaradi nekega pravilnika, ki ga ministrstvo za zdravstvo ni izdalo.

20160601_grs_kamnik_slamnik_mis_franc_005
Vodenje. Foto: Irena Mušič Habjan

Lahko na kratko predstavite društvo GRS Kamnik? Katera področja pokriva?
Smo eni izmed 17 društev v Sloveniji, ustanovljeni smo bili leta 1922 kot druga rešilna postaja, prva je bila v Kranjski gori. Delujemo v okviru Rorske reševalne zveze Slovenija (GRZS), leta 1994 smo se registrirali kot samostojno društvo. V Kamniku nas je 55 članov društva, od tega približno 35 operativnih. Pokrivamo območje nekdanje kamniške in domžalske občine, se pravi Kamnik, Domžale, Komendo, Mengeš, Trzin, Lukovico in Moravče.

Kako gorske reševalce podpira država?
Država nas sofinancira. Moram reči, da nas podpira, da ima posluh, pogosto smo njen paradni konj. Smo del sistema za zaščito in reševanje, kot taki spadamo pod Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje, ki je pod okriljem Ministrstva za obrambo. Zdi se mi, da se kar radi pohvalijo z nami, imamo določen ugled podobno kot gasilci, vendar to naših težav ne bo rešilo. Normativno število goorskih reševalcev v Sloveniji je 430, toliko jih je tudi sofinanciranih. Toda, da lahko delamo, kot je treba, nas je okoli 900. Reciva, da smo solidno opremljeni, če bi pa hoteli izpeljati še kakšne dodatne projekte, ki bi bili potrebni, pa za njih denarja ni. Proračun zveze (torej 17 društev) znaša nekaj manj kot milijon evrov. Približno polovico dobimo od uprave, drugo polovico pa od FIHO - fundacije invalidskih in humanitarnih organizacij.

Kako pa sodelujete z občinami? Imajo za vas dovolj posluha?
S kamniško občino super, z ostalimi pa žal malo manj. Ko sem prevzel društvo, smo imeli pogodbo o sofinanciranju sklenjeno le z državo, občinska sredstva pa so bila takrat odvisna zgolj od dobre volje županov. Začel sem se pogovarjati s tedanjim županom Kamnika in uspelo mi je, da sva sklenila pogodbo. Kasneje sva nekako »prišla skupaj« tudi z županom Lukovice in županom Trzina. Imel sem občutek, da dobro kaže tudi z Občino Domžale, a se je zadeva potem žal ustavila. Civilna zaščita Domžale ima za reševanje iz višav in težko dostopnega terena alpiniste iz Alpinističnega odseka Domžale, vendar alpinist ni usposobljen za reševanje. Alpinizem je eno, reševanje je drugo. Zavedajo se, da jim zakon ne nalaga, da bi nas finančno podprli. Je pa res, da nam je Občina Domžale pomagala pri nakupu zadnjega intervencijskega avtomobila. Avto smo sicer dobesedno »nafehtali«, dobili smo ga s pomočjo pokroviteljev, eden izmed njih je bila tudi Občina Domžale. Pomagali so nam tudi pri postavitvi bivaka na Velikih podih, nekajkrat sem od njih prejel tudi denarna sredstva za opremo. Zadnje čase je teh manj, kar je logično, saj je tudi denarja vedno manj. Lahko rečem, da niso brez posluha, toda očitno še ni pravi čas. A ostajam velik optimist, da bomo nekoč »prišli skupaj«.

V Kamniku pa vas po drugi strani kar cenijo. Nenazadnje ste pred kratkim prejeli tudi zlato priznanje Občine Kamnik.
Res je, tam uživamo določen ugled. Cenijo nas, saj se zavedajo, da imamo ogromno dela, ki ga tudi dobro opravljamo. Priznanje smo prejeli ravno za to - za vrhunsko usposobljenost in dobro delo. Lahko rečem, da so naši člani zares vrhunsko usposobljeni, naše društvo pa je pomemben del Gorske reševalne zveze Slovenije. Ravno kamniški reševalci smo bili prvi, ki smo začeli uporabljati radijske postaje, prvi smo imeli svoje intervencijsko vozilo in vajo s helikopterjem, prvi smo se organizirali kot društvo, na mnogih področjih smo bili pionirji. Žal pa smo edini, ki nimamo svojih in za delo primernih prostorov. Smo najemniki in edini, ki moramo reševalno opremo nositi po stopnicah, kar otežuje naše delo, predvsem pa nam po nepotrebnem podaljšuje odzivni čas. A sem prepričan, da ne več dolgo. Pred dvema letoma je namreč Občina Kamnik ustanovila sklad za izgradnjo doma GRS Kamnik in zanj namenila 110.000,00 evrov, lani pa našla tudi parcelo, na kateri se bo gradilo. Upam in želim si, da bodo k temu projektu pristopile tudi ostale občine, katerih teren pokrivamo. Nenazadnje ne rešujemo samo Kamničanov.

V aprilu pa ste končno prišli do še ene pomembne pridobitve. Po več letih čakanja ste le vklopili repetitor na Veliki planini. Kako bo vplival na vaše delo?
Tako je. Za repetitor smo se tako rekoč borili več let. Moji predhodniki so od pristojnih ogromnokrat dobili odgovor, češ, da je to nemogoče, da se enostavno ne da. Rečeno je bilo, da ni več prostih frekvenc, ki so za repetitor nujno potrebne. Sam sem znan po tem, da se s takšnimi odgovori težko zadovoljim. Vztrajal sem tako dolgo, da smo leta 2012 postavili prvi dodatni repetitor v Kamniški Bistrici. Ta nam je rešil pol problemov, drugih pol je ostalo na področju Velike planine. Znova nam je bilo neštetokrat rečeno, da se ga tam absolutno ne da postaviti, ker je teren previsok. A na koncu smo vendarle našli rešitev in repetitor zdaj imamo. To pomeni, da imamo svoje območje zdaj ustrezno pokrito z radijskimi zvezami. Prej smo imeli na območju Velike planine zelo slabe radijske zveze, torej je moral posameznik vedeti bistveno več, da je sploh lahko vzpostavil komunikacijo. Primarna naloga vsakega reševalca je, da rešuje, in zato mora imeti sto odstotno zvezo.

Nedavno tega ste imeli ravno na Veliki planini zanimivo in nekoliko nenavadno intervencijo. Reševali ste Savdijce, ki so tja »zatavali« po navodilih googla ...
Ja, to je zgodba, ki je ne bom pozabil. Če me pri naslednjem intervjuju vprašajo po kakšni zanimivi zgodbi, se bom gotovo spomnil prav te! Poklical me je kolega in povedal, da so ga kontaktirali iz Sarajeva in mu sporočili, da so se trije Arabci izgubili na Veliki planini. Ti Arabci so najprej prišli na obisk v Sarajevo k svojim prijateljem, nato so se odločili še za obisk Slovenije. Tu so si želeli ogledati tri destinacije: Veliko planino, Bled in Ljubljano. Prvi dan so imeli v planu Veliko planino. Prek spleta so tam rezervirali kočo, pobrskali po googlu, kako se do tja pride, in google jim je pokazal pot do koče. Seveda so ga ubogali, saj google ve vse, le tega ni vedel, da je gor še zima! Fantje so sedli v avto in šli, dokler je pač šlo, je pa zanimivo, da bi celo zvozili, če bi se uspeli prebiti čez zadnji ovinek, toda potem bi jih verjetno ustavila megla. Ustavili so se na višini približno 1 400 metrov, naprej ni šlo. Njihov kolega iz Bosne je na spletni strani našel naš kontakt in nas obvestil, da se nahajajo na Veliki planini in potrebujejo pomoč. Preko centra za obveščanje smo takoj sprožili akcijo, se tako rekoč samoaktivirali, in šli za njimi. Presenetljivo, google jim je dal povsem natančne informacije o koordinatah lokacije. Težava je bila v tem, da smo mi dobili te podatke v arabščini, a smo jih, spet s pomočjo googla, tudi prevedli. "Če je to to, sem si rekel, jih bomo dobili točno na tem ovinku." In tam so bili! Če bi hitro vozili, bi se lahko še zaleteli v njih, saj je bila megla tako gosta, da nismo videli dva metra pred sabo. Ko smo prišli do njih, so si fantje že lepo zakurili ogenj in si kuhali čaj, ki so nam ga takoj postregli. Vidi se, da imajo Arabci nomadstvo še vedno v krvi, saj se niso prav nič vznemirjali. Bi nam bil pa tudi v tem primeru v veliko pomoč repetitor, v primeru, da bi jih morali iskati.

Govorila sva že o usposobljenosti ... Mi lahko poveste, kdo sploh lahko postane gorski reševalec?
Kamnik se za razliko od ostalih društev striktno drži pogoja, da mora biti reševalec tudi alpinist. Da bi pridobil naziv alpinista, potrebuješ, če si priden, tri leta usposabljanja in kar nekaj kilometrine po hribih. Pri nas v Kamniku lahko ob izpolnjevanju pogojev najprej postaneš kandidat za pripravnika. Ta kandidat lahko sicer vse dela, ali pa nas najprej eno leto le opazuje. Tako tudi mi vidimo, iz kakšnega testa je. Tako smo se odločili v času mojega vodstva, ker smo že imeli primere, da se je šlo ljudem le za status in značko. Sem in tja se kdo rad hvali naokrog, da je gorski reševalec, mi pa od njega nimamo nič. Pri našem delu so sicer najbolj zaželeni zdravstveni delavci, zdravniki so seveda še posebej dobrodošli in dragoceni.

Kaj pa dekleta? Koliko gorskih reševalk je v vašem društvu?
Imamo tri dekleta. Dve reševalki in eno pripravnico.

Zaradi reševanja v gorah pogosto žrtvujete svoj čas, službo, družino in ob tem še tvegate življenje. Zastonj. Gre za prostovoljno delo, plačani niste nič. Zakaj bi torej kdo sploh želel postati reševalec?
Moram priznati, da se to tudi sam pogosto vprašam. Zakaj? No, vsi smo v osnovi najprej alpinisti. Ko delaš izpit za pridobitev tega naziva, redko pomisliš, da boš nekoč tudi reševalec. Enostavno pač rad hodiš v hribe in veš, da se moraš za zahtevnejše terene tudi posebej usposobiti. Ko se usposobiš, postaneš alpinist, ko pa si enkrat alpinist, imaš nenadoma bistveno večjo odgovornost. Navadno plezaš tudi s pripravnik in velikokrat se vprašaš, kdo bo pomagal njim ali tebi, če se kaj zgodi. Hribovci smo že sami po sebi malo »posebni«. Alpinisti še toliko bolj. Za vas v dolini, smo mi, ki plezamo po hribih, res čudni. "Kaj pa rinete gor? " se sprašujete. In res smo tako čudni, da tudi zastonj delamo!

Torej res niste čisto nič plačani? Tudi ob najuspešnejših intervencijah vam ne »pade« nič v žep?
Čisto nič. Zveza ima dva zaposlena; strokovnega sodelavca in tajnico. To sta edina dva zaposlena, ostali delamo »za gešenk« oziroma imamo pokrite le stroške in materialno opremo. Za današnjo akcijo smo dobili poldnevnice, glede na to, da je bila intervencija krajša od osmih ur. To je ravno za malico in potne stroške. Torej imamo pokrite stroške, zaslužka pa pri tem ni. Tudi vsa usposabljanja in ves sistem temelji na tem.

Pa vendar je reševalcev kar nekaj. Ima morda kaj zraven adrenalin? In zavest, da nekomu lahko rešiš življenje?
Gotovo. Ob 90-letnici reševanja na Kamniškem smo izdali zbornik z naslovom Želja pomagati. Seveda je ta želja prisotna v vsakem izmed nas. Je pa res, da se je treba pogosto »nazaj držat«, da ta želja ne postane prevelika. Namreč, če postane prevelika, postane tudi zelo nevarna. In če ogroziš samega sebe, boš težko pomagal drugemu.

Kakšne pa so želene značajske lastnosti gorskega reševalca? Če bi se pri vas zglasilo 10 enako usposobljenih ljudi, komu bi dali prednost in zakaj?
Najprej mora biti torej malo »čuden«. V določenem življenjskem obdobju si lahko idealen, ker si nekako najbolj »fit«, vendar imaš takrat navadno najmanj časa, ker si v tako imenovanem ustvarjalnem obdobju. Zlata leta so nekje med 25 in 30 let, a takrat si pogosto ustvarjamo družine, gradimo hiše in imamo ogromno drugih skrbi. Toda najstarejši reševalec v našem društvu ima 84 let in se še vedno udeležuje iskalnih intervencij! No, po značaju pa naj bi bil reševalec seveda pogumen, a spet ne preveč, poleg tega pa dovolj samokritičen. Vsekakor se je treba zavedati, da je v našem delu strah varovalka in če te varovalke ni, gre lahko marsikaj hitro narobe. Pomembno je, da je reševalec umirjen, nesebičen, saj je naše delo skupinsko. Ne sme biti preveč občutljiv na krvave prizore, po domače povedano mora »bit dec«!

Kako pa usklajujete svojo dejavnost z ostalimi obveznostmi in službo?
Eni lažje, drugi težje. Od osamosvojitve oziroma od spremembe sistema naprej je to res velik problem. Včasih je bil reševalec v ponos svojemu delodajalcu, danes pa mu je v breme. Zakon sicer določa, da mora delodajalec zaposlenega reševalca pustiti na intervencijo. Vendar je praksa pokazala, da marsikateri delodajalec nad tem ni ravno navdušen. Prvič ti bo dovolil na intervencijo, morda tudi drugič, tretjič pa se že lahko zgodi, da boš moral za dovoljenje prositi kakega drugega delodajalca. V prejšnjem sistemu je bilo vse drugače. Tudi vrednote so bile druge, danes pa je glavna vrednota žal kapital.

Imate kakšne napotke za hribolazce? Kako se učinkovito pripraviti na gore in vsaj zmanjšati možnost nesreč?
Dokler nevarnosti ne poznaš, misliš, da si varen. Dokler se ne znajdeš v nevarnosti, se na pot podaš kot teliček, misleč, da se ti nima kaj zgoditi. Nenazadnje govorim iz lastnih izkušenj. Ogromno nesreč se zgodi, ker ljudje gore jemljejo preveč zlahka in niti ne pomislijo, kaj vse jih tam lahko čaka. Če bi se zavedali, da so razmere v hribih popolnoma drugačne kot v dolini, bi zadeve jemali bolj resno. Stoodstotne varnosti seveda ni nikjer, a v višavah je veliko več objektivnih nevarnosti kot v dolini. Že slabo vreme, denimo toča ... Tudi v dolini se ji ne moremo izogniti, toda v hribih te ujame desetkrat hitreje. Vremenski preobrati so nenadni, ozračje se lahko iz 20 stopinj mimogrede ohladi na le nekaj stopinj celzija, pri čemer si lahko že podhlajen. Vsekakor naj ljudje gora ne podcenjujejo! Vzamejo naj jih »zares«, naj se o njih dobro poučijo, predvsem pa za vsako turo ustrezno pripravijo in usposobijo.

Tjaša Banko



 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Kamnik, 2022