Gorski reševalki, foto: Matjaž Šerkezi
Sidrišče
Večerno sonce
Navigacija ..., foto: Matjaž Šerkezi
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, sreda, 24. maj 2017, ogledov: 3209

V naravi ni popustkov

Modre novice: »Človeško življenje je neprecenljivo. Mar res?! Tisto osamljeno krhko bitje v črni noči. Tisto krhko telo, prestrašeno in nebogljeno ... Pomeni mu vsaka minuta, topla beseda, močna roka. Verjamem, da smo v Kamniku sposobni to preseči in moderni kapitalizem zamenjati za človeško življenje in ohraniti pomen - Človeško Življenje je neprecenljivo!« je zapis gorskega reševalca Matjaža Šerkezija na spletni strani društva GRS Kamnik. Matjaž ni samo človek besed, ampak predvsem tudi človek dejanj.
»Mlad moraš trpeti, da si star navajen,« je vaš najljubši citat. Potem trpite ali ste že navajeni?

Sem že dolgo časa navajen. Ta citat je star. Imel sem približno trinajst let, ko sva se s kolegom, ki je bil precej starejši, včasih, ko je bilo težko, tolažila, da moraš mlad trpeti, da si star navajen. To nekako drži, marsikatero situacijo tako bolje preživiš.

Berem vaše zapise na spletni strani GRS Kamnik. Objavljate novice z reševanj, ki pa so vedno čustvene, osebne ... Ali je to neke vrste izpoved, končna katarza?

Že kot otrok sem veliko bral in tako je še danes. Suhoparna poročila, naštevanja mi niso všeč. Veliko bolj pomembno se mi zdi, da vneseš svoja čustva, videnja, mnenja, občutke. S tem daš besedilu težo. Ko preberem svoje pisanje, mi mora biti všeč. Pomembno se mi zdi, da pišeš z energijo in da dobiš tudi odziv. To je zame bistvo sporočil. Po drugi strani bi rad, da določene stvari ostanejo za zgodovino, za bodoče rodove. Tudi sam sem veliko bral zgodovino, ne samo v zvezi z reševanjem, ampak tudi planinstvom. Vez s preteklostjo je spoštovanje sedanjosti in upanje za prihodnost, planinstvo pa je del slovenske kulture. Bližje so mi teksti, v katerih je pisec vpletel osebno noto. Na ta način vključiš svojo osebnost, bralec te lahko spozna. Z določenimi zapisi - tak primer je zapis o reševanju na Zeleniških špicah - pa se včasih malo "spucam". Torej zapisi so neka vrsta očiščenja.

__erkezi_3_1024x576
"Smo kot velika družina. Vsak svoj individuum, s svojimi karakterji in egi. Znamo pa v ključnih trenutkih stopiti skupaj. 
Mar ni to čar?! Mar ni to kot ena velika družina?!" // Foto: osebni arhiv

Ali ste kdaj razmišljali, da bi napisali knjigo?

Ja. So me že spraševali v tej smeri in bo še čas za to. Zdaj imam drugo idejo. Zapisujem zgodbe posameznih ljudi v Kamniku, ki nekaj pomenijo v svetu planinstva, gorskega reševanja in so že precej v letih. Zato se mi zdi, da je v tem trenutku to bolj pomembno. To je projekt za letošnje leto, potem bomo videli.

»Po eni stranite trepljajo po hrbtu in poklanjajo priznanja, po drugi strani pa kot prostovoljec - gorski reševalec, gasilec ... nimaš nobenih ugodnosti pri zdravstvenem zavarovanju, pokojnini, rehabilitaciji po poškodbi, ki je posledica intervencije ...,« so vaše besede. Kakšen bi bil vaš predlog glede ureditve vašega statusa?

Ta citat je nastal letos, ko sem zavrnil predlog za priznanje Civilne zaščite, ki naj bi nekaj pomenilo. Razlog za zavrnitev je, da takrat, ko se je treba slikati in postavljati, so vsi na voljo, ko pa nekaj potrebuješ, ni nikjer nikogar. Konkreten primer je urejanje prostorov društva GRS Kamnik. Naslednje leto se moramo seliti in ni posluha države. Smo prostovoljci. Seveda smo se sami odločili, da bomo prostovoljci, da bomo to počeli, pa kljub temu delamo na zelo visoki profesionalni ravni. Veliko je odrekanj, marsikdaj te ni doma, družina trpi. Opravljaš lepo poslanstvo in vsi opevajo, da je življenje največja vrednota, ki nima cene, ampak ko je dejansko treba dati papir, denar na mizo za karkoli, takrat vsi pozabijo na to. Govorim o gasilcih, ruševinarjih, reševalcih ... povsod je zgodba enaka. Na tem področju bi morala država narediti več. Ja, spodbujam prostovoljstvo, ki ga je danes žal vedno manj, ampak prostovoljstvo v humanitarnih službah, ki rešujejo življenja, bi moralo imeti večjo vrednost kot samo tisti papir. Joža Čop je lepo rekel, da ta papir, priznanja še za rit niso dobra.

Ali bi bila rešitev profesionalna GRS?

O tem se je razmišljalo, imamo tudi nekaj primerov v tujini. V Avstriji npr. so poleg profesionalnih ekip stalno prisotni prostovoljci. Avstrijski "Bergretung" je v celoti na prostovoljni bazi. Struktura GRS ima 17 postaj, kar pomeni, da bi potem morali imeti vsaj toliko profesionalnih ekip. Zavedati se je treba, da lokalni ljudje poznajo svoj teritorij, poznajo lokalna imena, ljudi, zato je njim bistveno lažje reševati kot nekomu, ki bi prišel od drugod. Rešitev bi bile profesionalne helikoptrske enote, torej stalne ekipe, ki bi takrat, ko je nujno, priskočile na pomoč. Te enote v prvi vrsti poskrbijo, da ponesrečenci čim prej pridejo v profesionalno medicinsko oskrbo, po drugi strani pa nas, reševalce, dostavijo do lokacije - oprema je težka, ponavadi imamo že pri štiridesetih poškodovano hrbtenico, izrabljena kolena itd. Zavedati se je treba, da profesionalizem brez prostovoljcev ni dolgoročna naložba. Ne, to je tek na dolge proge. Moram pa pohvaliti sodelovanje gorskih reševalcev s helikoptrskimi enotami Slovenske vojske in Policije, ki je resnično na zavidljivi ravni, in navsezadnje v domačem okolju sodelovanje GRS z ekipami kamniškega sistema civilne zaščite in NMP, ki smo jo skoraj izgubili in kar bi za občino Kamnik, predvsem za zdravje ljudi, bila velika izguba.

__erkezi_2_1024x576
"Sodelovanje Slovenske vojske, Policije in HNMP z gorskimi reševalci je na zavidljivi ravni in eden brez drugega 
ne bi znali." // Foto: osebni arhiv

Kakšno pa je vaše mnenje o plačljivosti gorskega reševanja?

Reševanje samo ni brezplačno, stroške krije zdravstvena zavarovalnica. Imamo države, kot sta Italija in Avstrija, kjer reševanje plača posameznik oz. za tem stoji zavarovalnica, ki pokrije stroške reševanja v gorah, če ugotovi, da ni šlo za malomarnost, sicer stroške krije rešeni. V Sloveniji je to poskrbljeno v sklopu članarine Planinske zveze Slovenije, v katero je vključeno kakovostno zavarovanje za reševanje v tujih gorah. Verjetno pa bi bil to eden od vzvodov, da bi ljudje v gore hodili bolj odgovorno in da se ne bi dogajale takšne neumnosti, kot smo jim občasno priča. Po drugi strani se bojimo, da bi bil kakšen klic prepozen oz. da nekateri, ki ne bi imeli zavarovanja, sploh ne bi klicali na pomoč, ampak bi zavlačevali do konca, ko bi bilo lahko za marsikoga že prepozno. Vendar, če se bi moral opredeliti, bi zagovarjal avstrijski sistem, kjer stroške reševanja krije rešeni oz. njegova zavarovalnica.

Če se vrneva na lokacijo društva GRS, o kateri ste prej že spregovorili. Leto 2018, ko boste morali zapustiti prostore Veterine Kamnik, se bliža. Kje je situacija v zvezi z novo lokacijo v tem trenutku?

Lokacija je določena. Na tem mestu moram pohvaliti Občino Kamnik, s katero dobro sodelujemo. Verjamem, da bodo tudi ostale občine priskočile na pomoč in da se zavedajo pomembnosti našega poslanstva za življenja in varnost ljudi v gorah in okolici. Je pa res, da je večina ostalih občin, katerih področje pokrivamo, manjših in takšen je tudi njihov budžet in pričakovano niso sposobne zagotoviti finančnih sredstev. Občina Kamnik je zagotovila sredstva od prodaje Veterine, ki jih je dala v sklad za novo stavbo društva GRS Kamnik, zagotovila je parcelo, ki je zaenkrat določena pri nakupovalnem centru Qlandia. Da bi lahko v tem trenutku postavili objekt, manjka še vsaj polovica denarja. Dogovori potekajo in prepričan sem, da se bo našla rešitev. Prizadevanja našega predsednika Miša, kamniškega župana Marjana Šarca in podžupana Igorja Žavbija so izjemna.

__erkezi_6_1024x576
"Sodelovanje z NMP je ključnega pomena za čim hitrejšo profesionalno oskrbo ponesrečenca in je večkrat tanka meja 
med tukaj in tam." // Foto: osebni arhiv

Kaj bi pomenilo, če društvo ostane brez prostorov?

S tem se podaljša intervencijski čas, pade kakovost reševanja v gorah nad Kamnikom, česar si nihče ne želi. Kamnik je mesto, ki živi z gorami, primerjamo ga lahko z alpskimi mesti v tujini. Mislim, da bi si glede na tradicijo, letos imamo namreč 95-letnico obstoja gorskega reševanja na Kamniškem, zaslužili primerne prostore, ki bi bili tudi ponos občine Kamnik.

Pred nekaj dnevi ste reševali izgubljenega 13-letnika na Veliki planini. Kako je, ko rešujete otroka? Tudi sami ste oče ...

Seveda poskušaš vse izklopiti. Je pa drugače. Glede na to, da imaš sam otroke, veš, koliko so stari in kako bi se sami v gorskem okolju ponoči obnašali. Si pod pritiskom. S pomočjo izkušenj ga poskušaš izklopiti, da lahko razmišljaš, zbiraš podatke, sprejemaš pametne odločitve, se posvetiš delu. Vsako intervencijo se trudimo izpeljati najboljše, ne glede na to koga rešujemo.

Za tega fanta se je tokrat zelo srečno končalo. Nekaj minut kasneje je padla noč in rešil ga je zgolj splet naključij: da je srečal planince, ki so ga znali usmeriti. Če bi tisto noč ostal zunaj, je vprašanje, če bi preživel. Noč je bila mrzla, temperature so bile okrog ničle, precej je bilo vlage, vetra. Tako telo, sploh če gre za otroško, hitro ugasne, ker je izpostavljeno, motivacija pade, psiha se zlomi in hitro imamo lahko žalostno zgodbo.

Na poti do planine ste naleteli na novo postavljeno zapornico in debli, ki sta ležali čez cesto in zapirali pot. Tokrat ste vse ovire imeli čas odstraniti, včasih pa štejejo sekunde in so take ovire lahko življenjskega pomena. Se vam take stvari pogosto dogajajo?

V naravnem okolju je lahko ovira podrto drevo, ki tja pade zaradi procesov narave ali pa ga je tja kdo navlekel. S takimi stvarmi se vedno srečujemo, zato imamo tudi temu primerno opremo. Je pa res, da vse to podaljšuje intervencijski čas. Ni težav, če gremo po nekoga, ki ima zvito nogo; je pa velik problem, če ima ta oseba npr. zastoj srca in jo je treba oživljati, ko vemo, da šteje vsaka minuta. V vseh mojih besedilih poleg čustvenega vzgiba, razmišljanj, vedno poskušam izpostaviti tudi take situacije, da začnejo ljudje razmišljati. Namreč, zdi se mi, da ljudje vse več razmišljajo le o sebi, ne pa o skupnosti. Nismo sami na svetu, moramo si pomagati, sploh v gorskem okolju brez pomoči in sodelovanja ne gre.

__erkezi_5_1024x768
"Preventiva je majhen korak za človeka, vendar velik za človeštvo. GRS Kamnik vsako leto organizira tečaje 
varnejše hoje v gore za vse ljubitelje gora." // Foto: osebni arhiv

Veliko intervencij imate zadnje čase na Veliki planini. Kako to? Se s povečanjem turistične prepoznavnosti veča tudi delež posredovanj?

Po pogovoru s starejšimi člani je bilo že včasih na Veliki planini dosti nesreč. Na planino vas pripelje nihalka in cesta, zato se ljudje tja odpravijo kar tako, po kosilu, v temu primernih oblačilih. Nadmorska višina je med 1400 in 1600 metri in zato je lahko tudi poleti sneg. Planina je področje, kjer je lahko zelo gosta megla, je precej odprta, kar je povezano z močnim vetrom in nizkimi temperaturami. Sam bi recimo na planini znal preživeti tudi v zelo slabih razmerah in z zelo zmanjšano opremo. A nekdo, ki se je še včeraj samo malo rekreiral po mestu z rolerji, ni navajen tega življenja ... zato ker ni mlad trpel (smeh).Človeku hitro pade motivacija. Ko se to zgodi, se preprosto vda v usodo. Čisto zmrzne in si reče - lahko umrem. Tudi sam sem bil parkrat na tej točki. Če ne bi imel informacij od prej in znanja, bi se vdal.

Je pa večje število intervencij na Veliki planini tudi zaradi večjega števila obiskovalcev. Turizem v Kamniku se razvija, upam, da bo vedno več ponudbe, seveda pa to za sabo potegne tudi negativne aspekte. To je razumljivo, če je več ljudi, je večja možnost za nesrečo. Je pa res, da je na Veliki planini tudi druga struktura obiskovalcev, ki včasih kličejo celo za zvit prst. Tega v visokogorju ni.

Če pogledava celo področje, ki ga pokrivate (Kamnik, Domžale, Mengeš, Trzin, Komenda, Lukovica in Moravče), ter izvzameva Kamnik in visokogorje, katere so še druge točke, kjer prihaja do nesreč?

Recimo na Mengeški koči pa v Moravčah in v Tuhinjski dolini, pa Limbarska gora itd. Povsod imamo opravka z delovnimi nesrečami, izgubljenimi osebami, zvini gležnjev, dosti je srčnih infarktov. Če bi gledali statistično, je v gorah manj nesreč kot v okolišu. Je pa res, da so v gorah hujše, intenzivnejše nesreče, takrat imamo ponavadi opravka s hudimi poškodbami ali pa s smrtjo. Seveda so posledično tudi bolj odmevne, ker žal danes rumeni tisk išče samo kri in smrt.

__erkezi_1_1024x768
"Vrvna tehnika v gorskem svetu je zahtevna in polna nepredvidljivih situacij. V takšnih trenutkih moramo biti najboljši. 
Nekateri so iz tehnike želeli delati doktrino. Ta ne obstaja, ni ekzaktnih pravil in je potrebno načine in pristope 
v reševanju prilagajati situaciji. Nekaj, kar je v dobri skali lahko učinkovito, je lahko v 
skrotju smrtno nevarno." // Foto: osebni arhiv

Pred letom dni so vam priklopili težko pričakovani repetitor na Gradišču. Vam je v veliko pomoč?

Ja. Za ta repetitor se je bilá prava vojna. V to je bilo vložene ogromno energije, predvsem s strani našega predsednika, ki je naredil veliko delo, da se je ta repetitor postavil. Ne samo postavil, ampak da smo od države tudi dobili uradno frekvenco. To je bil še večji boj z mlini na veter. Sedaj se je izkazalo, da odtehta ogromno. Glede na to, da je na Veliki planini vedno več nesreč, je repetitor več kot dobrodošel.

Predstavljam si, da morate imeti gorski reševalci ogromno kondicije, fizične, pa tudi psihične moči. Kako vzdržujete to pripravljenost na vseh ravneh?

Ravno ta vzdržljivost na vseh ravneh je eden od razlogov, da v svoje vrste sprejemamo alpiniste, ki gredo čez proces šolanja, imajo izkušnje. Iz Alpinističnega odseka Kamnik, s katerim odlično sodelujemo, dobimo mlade fante in punce, jih malo dodelamo, poleg tega pa imamo vsako leto usposabljanja - poletni del, zimski del, ves čas treniramo. Če ne treniraš, znanje hitro izginja. Ko je hudo, mora leteti, takrat ne smeš razmišljati, ali je nekaj prav ali ne. To je tehnični del, ki mu posvetimo ogromo časa. Potem imamo še specifične zadeve, v teh dneh npr. bomo v GRZS prvič začeli z usposabljanjem za iskalno-reševalne intervencije. Za ta namen smo razvili program sarOS (Search and Rescue operating System), ki je edinstven v Evropi, zanj se zanimajo Italijani in Avstrijci, podjetje Recco (vsem so poznane ploščice v smučarskih oblačilih, s pomočjo katerih lahko najdemo osebo v primeru zasutja v plazu). Ja, lahko se pohvalim, da gre za mojega "otroka" in da ideje nastajajo ravno s kamniškimi gorskimi reševalci. Pred kratkim smo (Gorska reševalna zveza Slovenije) podpisali partnerstvo z Univerzo v Bologni, smer robotika, s pomočjo katere bomo začeli testirati z droni in brezpilotnimi letali. Cilj nam je čim hitreje in učinkovitejše priti do ponesrečenca. Zame besedi NE GRE, NE ZNAMO ne obstajata. Človek razmišlja o poletu na Mars in tudi sam si želim tja; drugače, drugje, ampak ja, Mars je dosegljiv.

Osnova za fizično vzdržljivost je plezanje, vsak pa še po svoje nabira kondicijo. Psihična stabilnost pride z leti. Mlade moraš usmerjati, se veliko o tem pogovarjati, sploh če imamo smrtni primer. Med takimi pogovori smo v naših vrstah radi sami, ker je prisotnega tudi veliko črnega humorja. Potem pa mora vsak sam pri sebi predelati stvari. Tisti, ki tega ni sposoben, tudi ni v naših vrstah, hitro odneha. Starejši smo že kar malo imuni, tako da včasih sam sebe sprašujem, če sem sploh še pri pravi ali ne. Dotakne se te za nekaj časa, ko pride naslednja intervencija, daš prejšnjo na stran in greš naprej ... in se potem spet z novo ukvarjaš. Ne vem, verjetno na dolgi rok to ni dobro, bomo videli, ampak tako je. Sam vse te svoje občutke prelijem na papir. Vsak najde svoj način.

Kaj poleg fizične in psihične moči še naredi dobrega reševalca?

Eno je predvsem obvladovanje tehnike, vse ostalo pa je čut do sočloveka, da veš, da boš pomagal nekomu, ki je res v stiski; to naredi dobrega reševalca. Pa tudi srčnost, ki jo marsikdaj na drugih ravneh življenja že res pogrešam - da žrtvuješ svoj prosti čas, se ves čas izpopolnjuješ, si širiš obzorja, vse z namenom, da boš čim prej nekam prišel, nudil prvo pomoč in osebo dostavil do primerne oskrbe. To je tisto.

Kakšne pa so reakcije oseb, ki jih rešujete?

Imamo različne modele. Od takih, ki smo jim mi plačali kosilo in pijačo, do tistih, od katerih smo slišali, zakaj smo tako počasni in zakaj nas je toliko prišlo po njega, ker rabi samo čelno svetilko in dereze. To so res izjeme, ampak obstajajo. Večinoma pa so ljudje zelo hvaležni. Ko se pozdravijo, se vrnejo, pridejo s slaščicami, pijačo, nekateri tudi donirajo sredstva.

Kako negativni komentarji, reakcije ljudi vplivajo na vas?Imate kdaj dovolj? Ali se vprašate, zakaj se sploh grem?

Lahko bi se seveda vprašal, zakaj sploh to počnem; morda se res kdaj to tudi vprašaš. Ker pa je toliko pozitivnih vplivov, si rečem: tank pelje naravnost, včasih kdo tudi pod njega pade, ampak nisem jaz za to kriv. (smeh)

Torej, zakaj to počnete? Če bi vas vaši dve hčeri ali sin vprašali, zakaj, kaj bi odgovorili?

Težko, da bi me vprašali, ker s tem živijo. Tudi sam ne vem, zakaj to počnem. Izhajam iz planinske družine. Nismo hodili na morje, šli smo v hribe. Pri devetih letih sem prehodil celo transverzalo (sedaj Slovenska planinska pot), pri šestnajstih sem se priključil gorskim reševalcem. Ves čas živim s tem, zato se ne sprašujem, zakaj. To je moj način življenja. Verjetno bi mi bilo zelo hudo, če bi mi kdo to vzel. Ali pa da naenkrat tega ne bi mogel početi. V tej smeri s Tinkaro vzgajava tudi najine otroke. Jih ne siliva v to, vsak je svoja identiteta in mora spoznati, kaj ga veseli, prepoznati svoje prirojene lastnosti, ki mu jih je dala narava. Želiva pa jim pokazati ta svet - da bosta razumela naju, kaj nama veliko pomeni. Vse odločitve pa so njihove. Meni je vseeno, kaj delajo, dokler to počnejo s srcem. To je važno. Če bo kdo hodil v hribe, prav. Če ne, tudi prav. Ampak vsi trije bodo vedeli, zakaj imamo radi hribe in zakaj je narava tista. Mene predvsem vleče prvobitnost, prvinskost, grobost narave, v kateri ni popustkov, ni odpustkov, ni popravnega izpita. To me privlači.

__erkezi_4_1024x576
"Slovenci smo planinski narod. Pomembno je, da svoje znanje prenašamo na naše najmlajše in jih hkrati 
učimo spoštovanja starejših." // Foto: osebni arhiv

Kako to, da ste že s šestnajstimi leti stopili v vrste gorskih reševalcev?

Danes jih v svoje vrste ne jemljemo tako zgodaj. Imel sem srečo in možnost, da je takrat na Koroškem primanjkovalo mladih fantov, pa tudi vse tamkajšnje reševalce sem poznal. Dejansko sem z njimi živel. Tudi moj najboljši prijatelj, žal pokojni, Franc Oderlap je bil reševalec. Zato je bilo normalno, da sem bi del njih in da sem to počel. Moja prva reševalna intervencija je bila, ko je alpinist padel 50 metrov v globino. In umrl. Prvi sem bil na kraju nesreče. Že takrat sem videl, da sem za to, znal sem predelati stvari. In ravno zaradi tega imam tudi čisto drugačen odnos do smrti.

Kakšen?

Moraš živeti. Vsak dan, ki ti je podarjen, moraš sprejeti tak, kot je. Negativne stvari v življenju ne smejo biti vzrok za slabo voljo, treba jih je vzeti kot izziv in iz njih potegniti najboljše. Smrt je eden od delov v ciklu življenja - rodimo se, živimo, umremo. Kdaj smrt nastopi, je popolnoma vseeno, če smo živeli. Danes se smrt pojmuje egoistično, v povezavi z lagodjem, ko nekaj imamo in se nam zdi škoda, da bomo vse zapustili. Fizično res zapustimo, ampak če si dober in počneš pozitivne stvari, boš lahko nesmrten.

Pa če pogledamo še s svetle plati - najbrž se vam kdaj med intervencijo dogodijo tudi kakšne smešne prigode? Nam zaupate kakšno tako?

Svetli trenutki so vsakič, ko z gora pripeljemo žive planince brez hudih poškodb. So tudi situacije, ki nam na obraz narišejo nasmeh. V tem trenutku morda še niso zrele, da bi jih delili z drugimi, morda nekoč, v knjigi. Lahko pa rečem, da je veliko trenutkov, ki bi te med intervencijo lahko vrgli iz tira, kasneje, v pogovoru z reševalci, pa se na njihov račun iz srca nasmejemo. Evo, morda ena za pokušino. Nekoč smo s pobočja Turske gore celo noč reševali planinca, ki je ostal gor, ker ga je ujela noč, čelna svetilka pa mu je »kao« padla v prepad. Pripeljali smo ga do Jurja v Kamniški Bistrici, kjer je dobil odličen golaž mojstra Marjana in pivo. Prav na hitro je pojedel, vstal, se oblekel in odšel do vrat, jih odprl in ko je že z eno nogo stal na terasi, se je obrnil in rekel: »Fantje, hvala. Meni se žal mudi v službo. Saj naslednjič vam bom pa dal za pijačo.«

Pravite, da je za uspešno reševanje pomembna usklajena ekipa, torej morate biti prijatelji. Kako v društvu funkcionirate?

Pomembno je, da pride do notranjih trenj, ker s tem ekipa raste. Če tega ni, postane melanholična ravna črta brez krivulj in potem ni napredka. Torej, v ekipi morajo obstajati mnenja, kontramnenja, morajo se iskriti misli. Bistveno je, da znamo narediti epilog. In reči - super, te ideje so prišle, s temi gremo naprej. Se pravi, usklajenost in zdravo razmišljanje. Sploh pri Slovencih marsikdaj pogrešam konstruktivna trenja. Veliko sem v tujini, učim z inštruktorji reševalci, alpinisti. Tam sem prvič videl, da so se zvečer usedli, se popolnoma skregali, se pomenili, naredili zaključke, potem pa šli na pivo kot prijatelji. In v Kamniku smo lahko veseli, da to imamo. Moč ekipe se kaže tudi navzven in daje varnost tistim, ki jih rešujemo. Včasih članstvo zaspi in takrat potrebuje malo spodbude, provokacije, kost za glodanje. Je pa pomembno, da tisti, ki to spodbudi, ve, kaj počne in da je močna osebnost. Psihologi bodo to razumeli.

Druga stvar, ki bistveno vpliva na vse skupaj, je medgeneracijska povezanost. Pri nas smo skupaj mladi in stari. Imamo Ceneta Griljca, ki je star 84 let, pa Bojana Pollaka, Janeza Podjeda in cel kup mladih fantov in deklet, starih 20, 24 let, in vsi med sabo funkcionirajo. Ta preplet je zelo pomemben - izkušnje, modrost, na drugi strani pa zagnanost, energija, včasih tudi zaletavost.

__erkezi_0_1024x768
"Večina nesreč se dogaja v slabem vremenu in reševanje se zavleče dolgo v noč oz. še v jutro. Gorski reševalci 
morajo zato biti vrhunsko usposobljeni." // Foto: osebni arhiv

Začenja se sezona planinarjenja, gorništva. Kaj svetujete obiskovalcem planin, gora - tako izkušenim kot začetnikom?

Izkušeni, no, izkušeni v navednicah, se dostikrat precenjujejo in se brezglavo podajo v situacijo. Tudi sam in moji kolegi se na vsako turo pripravimo, določimo si cilje, nekaj dni pred odhodom spremljamo situacijo. Treba je spoštovati telo. Če si čez zimo lenaril, prva spomladanska tura ni na Triglav. Halo! Izbereš primerne ture. Poleg priprave na turo je pomembna oprema - tudi če gremo v gore za eno uro, imejmo s seboj nahrbtnik z osnovno planinsko opremo (čelna svetilka, prva pomoč, topla oblačila - kapa, rokavice - tudi poleti, ko je 35 stopinj). Poleti se v gore odpravimo dovolj zgodaj, saj je popoldan možnost neviht. Kadar imamo s seboj otroke, turo naredimo njim primerno. Takrat ni važen vrh, važna je pot in kaj se na njej dogaja. Otroci naj imajo družbo. V hribe je treba iti za več dni in ne samo za enega. Tako se prenoči v planinski koči in zjutraj se zbudiš v rosno jutro ter pogledaš sončni vzhod. To šteje. Sam sem tako živel s svojimi starši in samo to mi je ostalo v spominu. Gore so moj svet - svet za Bogove in Izbrance.



 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Kamnik, 2017